Buy Me A Coffee

Grad Šalek

(Šalek, Schallegg, Schaleckh, Schalekke, Shelek, Schallek, Scalach, Schalach)

Štirje potencialni izvori imena Šalek po Janischu:

  • Iz nemškega Schall (= zvok) + Eck (= kot).
  • Šalek je lahko ime dobil tudi po  besedi “Škale” (sedež dekanijske/pražupnijske cerkve).
  • Slovenska beseda za skalo.
  • Ali pa podobnost latinske besede scalae, kar pomeni skale/stopnice.

Lokacija:

  • Država: Slovenija
  • Pokrajina: Štajerska
  • Občina: Velenje
  • Zaselek: Šalek
  • Koordinate: 46°21’41,88″ N 15°7’38,04″ E

Zgodovina:

  • V času rimskega norika naj bi se okolica Šaleka imenovala Upellis.
  • Šaleški grad je bil najverjetneje zgrajen že v prvi polovici 12. stol. saj o tem dokaj zgovorno priča romanski način gradnje, predvsem postavitev strelnih lin in vrat. Osrednji stolp ima trikotno obliko in je edinstven v Sloveniji. Je tudi najpomembnejši grad v velenjskem delu Šaleške doline. Na severni strani je stal stolp z zapori vklesanimi v skalo.
  • Na istem hribu 350m JV stojijo ruševine Ekenštajna in 336m V ruševine cerkve sv. Urha.
  • V letih 1154-1189 se omenja pl. Bertoldus de Scalach liberi.
  • V 12. stol. se omenjata “Dietricus in Hartnid de Scalach”. Oba sta imela poleg imena še oznako “liber”, svobodna gospoda.
  • Leta 1264 je bila cerkev sv. Martina pod patronatom Egelofa Šaleškega.  
  • Leta 1267 je češki kralj Otokar II. dal na grad Wroclaw za šestindvajset tednov zapreti Henrika Pfannberškega in mu v tem času uničil grad Šalek.
  • Grad se v virih prvič omenja leta 1279 kot “haus Schalekke”.
  • Med prvimi lastniki gradu so bili Šaleški gospodje, ki so najverjetneje prišli iz Koroške – Bavarska veja. V 13. stol. postane lastnik gradu krška škofija in svobodne Šaleške gospode zamenja nova istoimenska družina podrejena škofiji.
  • Leta 1264 se omenjajo upravniki gradu Šaleški ministeriali “Egeloffus de Shelek habeat ius patronatus in Capella sancti Martini ante Shelek” (lastnik gradu je bila krška škofija). 
  • Leta 1428 se grad prvič omenja kot “vest Schallek” ali “grad Šalek”. Pred tem se je uporabljal izraz trdna hiša ali stolpast dvor. Po drugih virih pa se omenja grad kot “vest Schallek” že leta 1371, skupaj z lastnikom Mertom – Martinom Rifniškim.
  • Leta 1505 je bil ulit zvon za Šaleško grajsko kapelo z napisom “+ sancta maria ora pronobis mcccccv”. Sama kapela se v virih prvič omenja šele leta 1545.
  • Leta 1635 je gospod Erazem Raumschussel upornim kmetom priskrbel orožje in tako svoj grad Šalek obvaroval pred napadom.
  • Leta 1643 so Turki opustošili trg Velenje in oblegali grad. Verjetno od takrat izhaja legenda o Turškem obstreljevanju. Turkom naj bi uspelo porušiti vsa poslopja razen trikotnega stolpa.
  • Pozimi leta 1676 je grad pogorel, a ga je takratni lastnik Raumschüssel obnovil.
  • Okoli leta 1770 naj bi grad pogorel in bil opuščen. Po drugi teoriji pa je bil grad prepuščen propadu zaradi uvedbe davka na strehe. 
  • Duhovnik Ignaz Orožen (1819 – 1900) je povedal, da je bil grad še v 18. stol. naseljen. Streha se je porušila leta 1860. Od stare grajske kapele pa skoraj ni več sledi.
  • Otto Piper (1841-1921), nemški arhitekturni zgodovinar, je naredil opis Šaleškega gradu. Njegov opis je prvi strokovni opis Slovenskega gradu.
  • Po opustitvi gradu so ga domačini začeli uporabljati kot kamnolom za gradnjo svojih domov.

Legende:

Povzetek legend po Franzu vitezu Gadolli, 1847

  • Nekega popoldneva, med plesom naj bi v grad udarila strela in sprožila požar, ki je grad upepelil. Obenem so bili uničeni bogati grajski arhivi. Kar je še ostalo pa je izginilo med drugo vojno.
  • Grad naj bi imel 36 sob in zunanje stopnišče z več kot 80 stopnicami. V grajsko kuhinjo naj bi bila po ceveh speljana voda iz više ležečega hriba.
  • Ko so grad oblegali Turki ,naj bi se topovske krogle odbijale od gradu zaradi trikotne oblike.
  • Ime Šalek naj bi izviralo iz slovenske besede skala.
  • Po Gadolli naj bi grad Šalek imel grajsko pristavo, katero so odkupili viničarji in podložniki in ustvarili novo posestvo Gutenpihl. Danes tam stoji dvorec.

Povzetek legend po Janku Oroženu, spisal Franc Skaza, 1936

  • Nekoč je bival na šaleškem gradu graščak Valentin. Ukazal je kmetom, da so mu prišli gradit velik stolp. Tudi z gradu Turn so prišli tlačani pomagat. Delavcev je bilo ko listja in trave. Nadzorovala jih je mlada grofova hči, ki je zelo grdo ravnala s podložniki; kdor je le malo počival, je moral jahati
    oslico. Oslica je bila iz lesa in je imela zelo ostro hrbtišče. Jahaču so zvezali noge pod osličinim trebuhom, tako da ni mogel razjahati. Marsikdo je na oslici izkrvavel. Nekoč je dala grofična mučiti starega tlačana. Ob tisti priliki se je zemlja odprla in požrla mlado okrutnico. Še danes se vidi prepad, ki ga je dal izkopati graščak, da bi rešil hčerko.
  • Najmogočnejši grad v Šaleški dolini je bil Šalek. Ta grad je imel podzemeljske zveze z drugimi gradovi. Največji podzemeljski rov pa je vodil do Ognjenega gradu, čigar razvaline se nahajajo nekaj sto metrov više. Ker je proklet grad, je seveda proklet tudi rov. Pogumni fantje so že večkrat hoteli odkopati in pobrati zaklad, ki je baje skrit v rovu. Toda kadarkoli so odkopali zemljo do rova, so slišali v njem neko bobnenje, prestrašili so se in zbežali.
  • Šaleški gospodje so imeli svoje postojanke tudi po vaseh. Tako je bila pri Oštirju (kakor se zdaj pri hiši pravi) v Šaleški vasi njihova shramba za žito. V isti vasi so imeli stolp, s katerega so graščaki klicali svoje lovce z rogom na lov. Temu stolpu so pozneje Šaleščani prizidali cerkev. Na nekem stebru blizu cerkve so imeli graščaki v starih časih kip sv. Krištofa, zaščitnika treznosti. Ta kip je bil baje zelo velik, kajti sv. Krištof je imel za palico precej debel hrast.
  • Pravijo, da so Turki nekoč oblegali Šaleški grad. Vse poslopje so razstrelili, samo stolpu niso mogli do živega; radi njegove trioglate oblike so se odbile od njega vse turške krogle. Ako je kaj resnice na tem, se je to zgodilo leta 1643, ko so oblegali bližnje Velenje
  • Pripovedujejo, da so pred sto in petdesetimi leti nekega popoldne v gradu plesali. Divjala je nevihta in v grad je treščilo. Niso pa opazili požara, dokler ni bila vsa streha, ki je bila narejena iz skodljev, v plamenu. Tedaj je zgorel tudi arhiv. To pripovedovanje utegne biti resnično. Po tem požaru gradu niso več obnavljali.
  • V šestnajstem stoletju sta močno slovela turnski in šaleški graščak. Bila sta si v sorodu, ker je imel turnski graščak za ženo princezinjo, hčerko šaleškega graščaka. Bila sta kakor prav prijatelja, toda oba sta bila prestrastna igralca. Nekoč sta igrala ves dan. Proti večeru sta bila že v taki strasti, da sta zastavila vsak svoje preoženje. Zgodilo se je, da je turnski grof v igri zmagal. Dobil je šaleški grad z vsem posestvom. Šaleški graščak pa se je strašno razjezil in v jezi je preklel ne le šaleški grad, ampak tudi svojo ženo in svoje tri hčere, princezinje. Proklete so še zdaj, grof pa se je preselil drugam. Pred devetdesetimi leti je živela neka stara ženica. Za vogalom svoje hiše, ki stoji pod gradom, je videla nekoč prokleto grofico v črnem oblačilu, ki je z neko kuhalnico mešala v kadi zlate cekine. Ženica se je prestrašila in je hotela zbežati. Ženica se je ojunačila in je stopila bliže h grofici, ki ji je povedala, da bi jo bila rešila, če bi se ne bila prestrašila in zbežala. Dobila bi bila vse zlate cekine. Ista ženica je nekoč videla proklete princezinje, ki so se v črni kočiji vozile okrog gradu.
  • Neki mož je hodil mimo šaleškega gradu na delo v bližnji rudnik. Ker je bil zelo skromen, je hodil na delo bos. Toda po gozdu je bilo ostro kamenje; zato je uporabljal za tisti del poti lesene cokle, ki jih je shranjeval v razvalinah. Neko jutro se mu je tako mudilo, da se ni umil in ni zajutrkoval. Ko hoče tistikrat zopet shraniti cokle v porušene gradu, zagleda med kamenjem nekoliko veder, polnih zlatnikov, okoli katerih je plesala stara žena in pela: »Človek božji, umij se s prosom!« Toda delavec se prestraši in zbeži. Pride mu na misel, da ga je strašilo, ker se ni umil. Hitro teče k potoku in se umije. Tedaj mu pride naproti drug človek. Rudar mu pove, kaj je videl in slišal. Oba se ojunačita in gresta nazaj h gradu. Ko prideta v notranjost razvalin, vidita ženo, ki je sedela brez veder in vzdihovala. Približata se ji in žena reče tistemu, ki je zbežal: »Nesrečni človek, zakaj me nisi ubogal! Rešil bi bil mene, ki sem zakleta, in dobil bi bil vse zlate.«
  • Bilo je na praznik sv. Rešnjega telesa. Procesija se je vila po prijazni šaleški vasici. Udeležili so se je skoraj vsi vaščani, hlapec Jurij pa ni prišel. Podal se je rajši v grajsko klet. Mislil si je: »Danes se lahko napijem, ko ni nikogar doma.« Komaj je odprl vrata, je zagledal strašen prizor. Pred njim je stal v svilo oblečen mož. V eni roki je držal velik križ, v drugi pa veliko in črno kačo, ki mu je z repo ovijala noge in ga tako stiskala, da je kričal in klical na pomoč. Komaj je neznani trpin zagledal Jurija, je zavpil nad njim: »Ti si zdaj isto napravil, kar sem storil nekoč jaz.« Nato se je zgrudil mrtev na tla. Ta trpin je bil neki prejšnji graščak. Ista kazen je zadela zdaj hlapca Jurija. Kdor bi si upal iti na sveti večer med 11. In 12. uro na razvaline in bi pri vsakem koraku, ki bi ga naredil od doma do razvalin, zmolil očenaš, tisti bi čul ihtenje hlapca Jurija.

Zapiski Štefanije Prislan, 2. polovica 20. stol.

  • Nad prešo pri Kolavterjevnih svinjakih je en dušnik, zgoraj je velb, tam je bil pa »štepih«, na ravnici pod gradom je bil tudi en mali studenček. Tam si je Marlinovka, šaleška perica, naredila njivico, kjer je sadila krompir in fižol. Stanovala je pa v Čuježevi hiši. V Kolavterjevi hiši – kleti – je bil tudi vodnjak, voda je imela vedno isti vodostaj, iztekala se je pa neznano kam. Sploh je imela v Šaleku vsaka hiša en ali dva vodnjaka. Vsi so bili zidani. Naš je bil eden pri hlevu, drugi (zidan, globok 8 m) je bil v vrtu, kjer je zdaj avtobusna postaja, le bliže hiši. Zasuli so ga, ko so delali predor in so cesto prestavili proti hiši. Nad Čuježevo hišo je studenec čiste vode, ki ima tak pretok, da bi lahko imel cel Šalek zadosti vode. Ta voda se tudi izteka pod zemljo – neznano kam.
  • Še dolgo po prvi svetovni vojni so ljudje trdili, da na Šaleškem gradu straši, zato si opolnoči nihče ni upal na ruševine. Doblčakov Cenek trdi, da je nekoč šel opolnoči po bližnjici čez Šaleški grad. Pridružila se mu je črna senca, stisnila se je k njemu in ni nič govorila. Bolhova Micka (kasneje nuna – usmiljenka) je tudi videla črno ženo. Če so oni verjeli v te prikazni, bomo pa še mi. Zadnja stanovalka v Šaleškem gradu ( ko je bil stolp že skoraj uničen) je bila neka Ana, stara žena, ki se ni bala strahov. Zdaj teh strahov ni več.
  • Ko so bile lepe nedelje in druge večje slovestnosti, je bilo vse zelo praznično. Na Šaleškem gradu so možje in fantje v belih predpasnikih in šopki na prsih streljali z možnarji, da je odmevalo po vsej dolini.
  • Doblčakov Cenek mi je povedal, kar so njemu povedali starši: nekateri kmetje so bili svobodni, kmetovali so na svoji zemlji, imeli v lasti živino in konje. Ko pa so jih grofje potrebovali, so prišli z živino ali brez. Takšen status so imeli bližnji kmetje Urh, Trbu in Doblčak s hišnimi številkami 1, 2 in 3. Pri Oštirju v Šaleku je bila nekdaj grajska kašta za žito in oštarija. Podložnik Gregorc je imel na oskrbi Odrovo, Boltovo, Melanšekov kozolc in polje proti Velenju. Pred drugo svetovno vojno je bil za oskrbnika gradu in naše (= Prislanove) hiše Lovrek/Lovrenc. Pri gradu je bil pa oskrbnik Šafar, ki je odredil – »zašafal« – delo. Boltovemu kozolcu se je reklo tudi Gregorčev. Kolavtarjeva hiša je še tudi grajska. Žal so ji zamenjali okna, podrli grajski mlin, ki je stal ob vodi, z letnico 1600 in nekaj. Letnico je imel vklesano na kamen na vhodu v mlin. Zraven je bila žaga, še naprej pri cesti je bila pa kovačnica. Vse te dejavnosti so bile na vodni pogon. Hiša – kovačnica še stoji in se ji je reklo pri Hoflajtnerju. Drugim hišam v Šaleku se je reklo po domače Šafar, Stropnik, Lovrenc, Gregorc, Kolavter, Hofleitner, Kavčič, Jozn, Oštir in Peplhavz, ki so ga pa podrli.
  • Ded Doblčakovega Ceneka je bil zidar. Delal je tudi Kolatarjeve svinjake – tam so našli luknjo v skale pod grad in človeške kosti. Da je našel človeške kosti med skalovjem pod gradom pripovedujejo tudi Kolavtarjev Slavko in drugi otroci iz Šaleka.
  • Hodnik je bil od Šafarjeve hiše, za katero je bila kovačnica (hamer kovačnica na vodno kladivo) do gornjega gradu Ekenstein. Nedaleč od Pavlnovega studenca je bil še en skrivni hodnik, globoko v pečevju, tam pri Košanovem skalovju.

VIR: Načrt upravljanja s kulturno dediščino za grad Šalek 

Lastniki:

  • 1154: Bertoldus de Scalach.
  • ? : Dietricus in Hartnid de Scalach.
  • Pred 1264: Egelof Šaleški.
  • Pred 1267: Henrik Pfannberški.
  • ? : Krška škofija.
  • Pred letom 1264: Krški ministerial Egeloffus de Shelek.
  • Pred letom 1314: Nikolaj Šaleški.
  • 1314: Oton Ekenštajnski in njegova žena Evfemija.
  • ? : Grofje Vovbrški.
  • 1335: Krški škof Lovrenc v Vitanju, podeli v fevd svobodnemu gospodu Frideriku Žovneškemu (deželni glavar Kranjske dežele in Slovenske marke, ter prvi Celjski grof). Grad so upravljali ministeriali Kienberški in Rifniški.
  •  1341: Celjski grofje.
  • 1353: V zajemu od Celjanov, Niklas Kienberger.
  • 1371: Mert Rifniški.
  • 1428: Družina Sebriach.
  • 1456: Deželnoknežji.
  • 1561: Štirje lastniki ?
  • 1575: Erazem Raumschüssel.
  • Do leta 1664: Marjeta Raumschüssel, rojena baronica Buchheim.
  • 1664: Baron Oton Taufenbach.
  • 1695: Baron Ferdinand Leopold Teufenbach do leta 1708.
  • 1722: Baroni Maurburgi.
  • 1732: Baron Johan Jožef Gabelkhoven.
  • 1802: Josef Franz Bayer.
  • 1805 člani družine Del Negro.
  • 1829: Oskrbnik Joseph Skubic.
  • 1838: Najemnik g. Sajovic.
  • 1845: Vitez Gadolla.
  • 1916: Baron Ludvik Haerdtl.

Grb Nikolaja s Šaleka

Grb Celjskih grofov

Grb družine Rambschüssel

Grb Družine Teuffenbach

Viri:

Knjige:

  • Jakič Ivan: Vsi slovenski gradovi, 1997
  • Stopar Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, 1993
  • Janez Vajkard Valvasor: Velika grbovna knjiga, 1687 – 88
Follow by Email