Pol ure od Kozjega leži prijazna, toda skromna vasica Grocka, kjer so se pred davnimi leti vršile strašne reči. Tedaj je bila Grocka bogata in lepa, obdajali so jo cvetoči travniki in veliki gozdovi, toda njeni prebivalci so bili hudobni in brezbožni. Še bolj hudoben in brezbožen pa je bil graščak, čigar grad se je šopiril sredi vasi. Bila je pomlad, dan Kristusove smrti — veliki petek. V cerkvah so bila zagrnjena razpela, povsod je bilo vse tiho, mirno in pokojno. Samo graščak se je veselil s svojimi vaščani. Povabil jih je v grad, kjer so popivali do pozne noči. V mali kočici blizu vasi je umiral tedaj ubog bolnik. Družina, vsa prevzeta od žalosti, je poslala po spovednika. V tihi noči je korakal duhovnik po poti mimo gradu. Zaslišal je hrup, ki se je divje razlegal v mirno noč. Hitro se je hotel duhovnik umakniti izpred gradu, bal se je, da bi mu graščak ne oskrunil hostije. Toda brezbožnež ga je zagledal, poklical svoje kmete, prihrumel z njimi pred duhovnika in mu hotel iztrgati hostijo. Duhovnik jo je krčevito držal, ali končno so mu jo iztrgali iz, rok in pohodili. Tedaj je duhovnik vztrepetal, se zravnal in rekel: »Prokleta, bodi ta vas, ki ima tako trdosrčne prebivalce, proklet bodi ta grad, ki ima takega brezbožneža za gospodarja! Bolje bi bilo, da bi bilo tu mesto vasi golo kamenje!« Komaj je izpregovoril te besede, sta se pogreznila vas in pa grad. Le kup kamenja je ostal tam, kjer so se prej razprostirale lepe poljane s prijaznimi hišami. Vas je sedaj na novo pozidana. Vendar nekdanje lepote ni več. Pod zemljo pa ležita stara vas in stari grad. Tu se vidi okamenela žena, ki mesi kruh, tam okamenel moški, ki seka drva. In pred gradom stoji skupina tistih okamenelih moških, ki so neposredno priklicali nad vas in njene prebivalce to strašno prokletstvo.