Iz Slave Vojvodine Kranjske, 1679:

• Že pred mnogimi leti so v tem gradu ponoči slišali rogoviljenje, toda do zdaj niso mogli ugotoviti, kaj je to bilo. Toda sedaj je prišla sem nova ženska po imenu Anka (ali Ana) Wnikhlaukha, ki si je upala, ko je rogoviljenje slišala, duha ogovoriti in ga izprašati na naslednji način. Namreč 15. januarja 1684.
  je najprej začelo pri tej ženski v sobici rogoviliti, kot da bi nekdo nosil železne obleke in verige. Nato pa duh ni zagrabil samo ženske, temveč tudi hlevarja, ki je ležal pri njej v sobici, da je ne bi bilo strah, za glavo, in fant je zato življenjsko nevarno zbolel. Isto 16. januarja. Zvečer, ko je še gorela luč, je bilo slišati, da nekdo trka na vrata sobice, toda ko so šli pogledat, ni bilo nikogar. Nato so osebe, ki so bile v sobici, ugasnile luč in legle k počitku. Toda
  kmalu je začelo ropotati in nekaj je zagrabilo dve ženski po imenu Marinka Samanoukha in Mica Sayesehaukha za glavo. In spet izginilo. 17. januarja niso slišali nič. 18. istega meseca. je, ker je bilo ženske tako strah, prišel v sobico tudi še Hanže Juritschko, župan, in ko so vsi legli, se je podal k počitku, pa ni le ugasnil luči, temveč je tudi zaklenil vrata. Toda kmalu se je začelo nezasliša no rogoviljenje. Nato se je omenjena Anka Winkhlauka na prigovarjanje drugih oseb opogumila, da je duha ogovorila, kaj zahteva. In je rekla: Vsi dobri duhovi hvalijo Boga, našega Gospoda. In duh je odgovoril.
  Tudi jaz! Bog, in Naša ljuba Gospa ter sv. Anton Padovanski naj mi pomagajo!
  Nato je rekla Anka: Kaj zahtevaš, dobri duh? In duh je odgovoril: Zahtevam trideset maš. In rekel je še naprej. Ta grad je bil moj. In izginil. 19. istega meseca. se je prikazal, pa se ni zgodilo nič posebnega. 20. istega meseca. Ta večer je bil zaradi strahu žensk v sobi pisar Anton Glanitschnigg, pa omenjeni Hanže Juritschko poleg še šestih drugih oseb. In ko so se vsi podali k počitku in je pisar zaklenil vrata in ugasnil luč, je duh takoj prišel in hudo udaril ob stol. Nato je rekel pisar: Priznavam sicer, da sem hud grešnik.
  Vendar si tebe, duh, upam nagovoriti v Božjem imenu in te vprašati, kaj še hočeš? In ker mu duh ni nič odgovoril, je pisar vprašal še drugič in tretjič,
  toda na nobeno vprašanje ni dobil odgovora. Nato je pisar vstal in šel proti duhu, ki ga je videl stati pred oknom, v prepričanju, da bo lahko končno ugotovil, ali gre za resnično stvar ali pa za nekaj fingiranega. In ko se je
  podal proti duhu in ga hotel prijeti, je ta pred njim izginil in se ni pustil prijeti. Nato je šel pisar skupaj z neko žensko (ali deklo) po luč, in med tem, ko je luč prižigal, je slišal, kako duh govori v sobici. Ko pa je tja prinesel luč, ni bilo videti duha. Nato so osebe, ki so bile v sobici, začele moliti. In ko so odmolili, so znova ugasnili luč. Nato je duh spet prišel in začel tožiti: Anka! Anka! pomagaj mi! Nato je rekla Anka: Kako neki naj ti pomagam, ti dobri
  duh? In reče duh: S tridesetimi mašami, ki jih je treba brati pri oltarju sv. Antona na Jagnjenici (ki spada pod faro Svibno). Ko je duh to rekel, je spregovoril omenjeni pisar: O, dobri duh! Ali ne bi veljalo tudi, če bi zato, da bi teh trideset maš čim hitreje prebrali, brali maše tudi pri oltarju sv. Antona na Brunku? In je rekel duh: Ne, ne! Anka! samo v Jagnjenici in ne na Brunku!
  Nato je rekel pisar: Ker meni duh nobenkrat noče odgovoriti, ga ti, Anka, vprašaj, zakaj mora trpeti in kaj je vzrok za to. Nato je Anka vprašala duha:
  O moj dobri duh! Zakaj trpiš? Povej mi! in je odgovoril: Trpeti moram, ker sem nekomu pri obračunu naredil krivico za 60 goldinarjev, trpim uboga vdova. In ga vpraša Anka: Kdo naj naroči teh trideset maš in kdo naj jih plača? In reče duh: Milostljivi gospod! Nato je duh še govoril: Anka! Anka! Tako sem utrujen in tako ves izmučen, da komaj še govorim. In je spet spregovoril pisar: Moj dobri duh, ko bo teh trideset maš darovanih, pridi in nam daj znamenje, da ti je bilo pomagano. In duh je odgovoril: Anka, tebi bom dal znamenje na glavi. In reče Anka: Bog se me usmili! da bom morala prestajati te bolečine in grozo! In reče duh: Ne boj se, Anka! od tega znamenja, ki ga bom dal, ne bo nič vidno na tvoji glavi, tudi bolečine ne boš občutila. In je še govoril duh: Anka! Anka! prosim te, kadar koli boš prišla k svoji gospodi, vedno jim povej, da nepravičen krajcar požre dvajset pravičnih. In nato je duh začel praskati po Ankini ruti ali havbi. Anko pa je postalo tako strah, da je začela klicati na pomoč. Toda duh jo je začel tolažiti in ji rekel, naj se ne boji, naj ima pogum, nato pa se je poslovil in ga tisti večer ni več bilo slišati. 21. istega meseca. Ponoči, v prisotnosti domačega gospoda (in to je gospod Sigmund Viljem Zetschekher, baron) in dveh gospodov duhovnikov, gospoda Andreja Schlebnika in gospoda Lovrenca Tschitscha, ter še več drugih moških in žensk, se je, ko so ugasnili luč, duh spet pojavil in
  strašno ropotal z nekim stolom. Nato si je omenjeni gospod Schlebnik upal zarotovati duha in rekel: Vsi duhovi hvalijo Gospoda Boga! In duh je odgovoril: Tudi jaz! Toda ko sta ga oba gospoda duhovnika naprej spraševala, ni nič več odgovoril, temveč je začel spet govoriti z Anko: Anka, pomagaj mi! in je rekla Anka: Moj ljubi dobri duh, kolikor zmorem, ti hočem pomagati z dna svojega srca, samo reci mi, moj duh, ali si zaradi že opravljenih dveh maš občutil kakšno olajšanje svojega trpljenja? in je rekel duh: Seveda! In nato ga je Anka spraševala naprej: Koliko maš še zahtevaš?
  in reče duh: Še dve manj kot trideset. In je nato rekla Anka: Povej mi svoj priimek. In je rekel duh Imenujem se Gallenbergerica! Nato je Anka prosila, da bi dal duh neko znamenje, da mu je odleglo, ko bo darovanih teh trideset
  maš. In duh je to obljubil in izginil. 22. istega meseca. Ta večer je v prisotnosti gospoda Wolfa Engelbrehta barona Galla in domačega gospoda
  ter v prisotnosti štirih duhovnikov, namreč gospoda Jurija Schiffrerja, župnika v Loki, gospoda Andreja Navadnikha, bivšega vikarja v Radečah, gospoda Jurija Andreja Schlebnika, gospoda Lovrenca Tschitscha in še več drugih oseb duh prišel skozi zaklenjena in še zavezana vrata, potem ko so uganili luč, toda ni tako hudo rogovilil kot večer prej, najbrž zato, ker so
  vmes darovali že osem maš. In je rekel: Anka! Anka! zahvaljujem se ti, kmalu mi bo pomagano. In nato je rekla Anka: Moj dobri duh. Ali čutiš že kaj olajšanja zaradi darovanih osmih maš? in je rekel duh: Seveda, moja Anka! In je spraševala naprej: Koliko maš še hočeš? In on odgovori: Dvaindvajset.
  Nadalje so duha spraševali, ker je prejšnji večer povedal priimek, naj pove še svoje krstno ime, da ga bodo prisotni štirje duhovniki lahko imenovali pri mašah. In je duh odgovoril: Moje ime je Marija Elizabeta Gallenbergerica. Nato so duha še vprašali, ali naj, zato ker se imenuje Gallenbergerica, teh
  trideset maš plača gospod von Gallenberg ali gospod Zetschkher? In je odgovoril brez vseh naslovov Zetschkher. In še rekel: Anka, tisočkrat in tisočkrat ti bodi hvala. Nato je Anka vprašala duha: Moj dobri duh, povej mi, v čem je bila krivica pri tistih šestdesetih goldinarjih, zato da bomo tudi pri prizadetih popravili. In pravi duh: Anka, to ti bom razkril na skrivaj. Toda Anka jeprosila, naj ji to razodene v prisotnosti vseh okoli nje, da bo bolj verodostojno. Toda duh je še enkrat rekel: Ne! Anka!Po tihem ti bom povedal. In nato se je poslovil in obljubil, da bo prišel še tri večere. 23. istega meseca.
  Ta dan je domači gospod s petimi duhovniki imel pobožnost v omenjenem kraju Jagnjenici pri svetem Antonu in je tam dal darovati pet maš, po opravljenih pobožnostih se je gospod Sigmund Viljem Zetschekher, baron,
  nastanil skupaj s štirimi duhovnimi gospodi pri gospodu Juriju Andreju Farrestu v Altenhofu nedaleč stran od cerkve in je tam ostal čez noč. Toda ponoči, ko so ugasnili luč, se je prej omenjena Anka usedla na skrinjo med dva duhovnika, namreč gospoda Jurija Schiffrerja, župnika v Loki, in gospoda Andreja Navadnikha. Nato je prišel duh po trikratnem trkanju in je najprej gospoda župnika od zadaj pocukal za lase. Nato je gospod župnik vstal s skrinje. Nato je dal duh Anki pošteno klofuto po glavi, kot bi kdo z
  obema rokama udaril skupaj, tako da je bilo udarec slišati tudi zunaj. In nato so v kamro spet prinesli luč in pogledali Ankino glavo in so videli izžgani odtis leve roke na desni strani glave na avbi, toda glava je bila čisto nepoškodovana. Toda potem ko so avbo sneli z glave, je še precej časa ostala vroča. Sicer pa ta večer ni več bilo nič slišati. 24. istega meseca. Ko so duhovniki opravili molitve in so uganili luč, se je duh spet prikazal in potrkal. Ker pa je ženska, namreč Anka, spet sedela med obema omenjenima
  duhovnikoma na omenjeni skrinji, je omenjeni župnik iz Loke začutil, da ga je pocuknilo za lase, in zato vstal. In nato je rekla Anka: O joj! O joj! Čigava je ta mrzla roka? In je rekel duhovnik, ki je sedel poleg nje: ne boj se, roka je moja. To pa je rekel, čeprav roka ni bila njegova, samo poskušal ji je malo zmanjšati strah. 25. istega meseca. Ta dan so bile dokončane pobožnosti in darovanih je bilo zahtevanih trideset maš v Jagnjenici pri oltarju sv. Antona.
  Ko je to bilo opravljeno, se je domači gospod z vsemi duhovniki, ki so bili tam, podal domov na Weixelstein in tam so duhovniki prenočili. Hoteli so namreč še slišati zahvalo odrešene duše. In ko so še sedeli pri večerji in je Nescha Kraschauka kot hišna dekla nesla večerjo otrokom nad dvorano v omenjeno sobico, jo je duh prijel za roko. Dekla je hitro stopila nazaj in uzrla
  zadaj belo oblečeno osebo. Ko pa so se nato skoraj vsi v gradu podali k počitku, je domači gospod dva podložnika Krištofa Wolfa in Matijo Wreschkha in še več žensk poslal počivat v to sobico. In takoj, ko so ugasnili luč, je duh prišel, potrkal po mizi in rekel: Anka, sedaj sem odrešen in grem v nebesa! In nato je rekla Anka: O, ti odrešena duša, prosi zato zame, za njegovo gnado milostljivega gospoda, za gnadljivo gospo in za njuno celo gnadljivo družino, za vse, ki so ti pomagal k odrešenju in blaženosti. In duh je rekel: Amen! Amen! Amen! Po vseh teh izrečenih amenih se je duh sklonil k Anki in ji razodel skrivnost, kar je prej obljubil, toda znova prepovedal,
  da bi o tem še komu kaj povedala. Pred vsemi temi zgodbami je zgoraj omenjena ženska, namreč Anka, opravila spoved in šla k obhajilu.