Hmeljnik
Pogled na grad pred požigom, 1942
- Po Valvasorju naj bi grad dobil ime po hmelju, kateri je v veliki količini rastel divje v okolici.
- Sinonimi: Hmeljnik, Hophenbach, Hopphenbach
- Država: Slovenija
- Pokrajina: Kranjska
- Občina: Novo mesto
- Naselje: Gorenje Kamenje
- Koordinate: 45.863, 15.15273
Zgodovina
- 12. stol.: Raziskava grajske stavbne zgodovine ugotavlja kar dva romanska palacija in s tem starost gradu poveča za skoraj 100 let pred prvo znano pisno omembo.
Igor Sapač: Grad Hmeljnik okrog leta 1200
- Do 1209: Omenjajo se višnjegorski ministeriali kot upravitelji gradu Hmeljnik.
- 1217: Prva znana omemba Hmeljnika.
- 1223: Omenjajo hmeljniški bratje kot “Adelhedo de Hopfenbach et fratribus eius Friderico, Ruperto, Pucelino, Friderico et fratre eius Heinrico de inferiore Hopfenbach”. *V omembi se omenja tudi spodnji hmeljniški grad “inferiore Hopfenbach”. Ostanki stolpaste utrdbe na lokaciji Hmeljčič, 2,2 km SZ od gradu Hmeljnik nakazujejo na možnost drugega manjšega hmeljniškega gradu. Po drugi teoriji je bil grad zaradi dveh palacijev razdeljen na dva dela.
- Do 1228: Omenjajo se Andeški ministeriali kot upravitelji gradu Hmeljnik.
- 1228: V listini oglejskega patriarha Bertolda se omenja Adelhedo Hmeljniški v družbi svojega brata Friderika kot “Adeloldus de Hophenbach. Fridericus de Hophenbach”
- 1238: Kot priča se ponovno omenja Adelhedo Hmeljniški.
- 1290: Z darovnico Alberta Goriškega iz Tirolske je grad po sorodstveni liniji prešel v posest Menzlina Turjaškega. V darovnici se tudi omenja dvor Hmeljnik v katerem prebiva Puzlinus. *Lokacija dvora ni znana, a je verjetno stal na eni izmed dveh domnevnih lokaciji kasnejših grajskih pristav.
- 1397: Omenja se dvor Hmeljnik “Hopfenbach, Hoppfenpach”.
- 1414: Omenja se dvor Hmeljnik “Hopfenbach, Hopffenpach”.
- 1520: Zaključena so bila dodatna protiturška utrditvena dela.
- 1560: Lastnik Hans Črnomaljski grad predela v renesančno rezidenco.
- 1590: Gospostvo Hmeljnik kupi za 24.000 renskih goldinarjev Jud Salomon Zeidler.
Grad Hmeljnik na freski iz 16. stol.
Grad Hmeljnik v 16. stol. (avtor: Rekonstrukcije Slovenskih Gradov)
Grad Hmeljnik v 16. stol. (avtor: Rekonstrukcije Slovenskih Gradov)
Grad Hmeljnik v 16. stol. (avtor: Rekonstrukcije Slovenskih Gradov)
Grad Hmeljnik v 16. stol. (avtor: Rekonstrukcije Slovenskih Gradov)
Grad Hmeljnik v 16. stol. (avtor: Rekonstrukcije Slovenskih Gradov)
Janez Vajkard Valvasor: Grad Hmeljnik, 1689
- 1930: Lastnik gradu, Filip Hugon baron Wamboldt pl. Umstad, je grad za svojo srebrno poroko temeljito prenovil. Leta 1938 se je preselil na svoje posestvo Frischau, upravljanje gradu Hmeljnik prepustil svoji hčeri Anni. Anna je iz gospodarskih razlogov odpustila večino služinčadi. V grajski kapeli naj bi bilo veliko starinskih dragocenosti. *Baron Hugon je za grajska dela zaposloval samo slovenske obrtnike in je še do danes ostal v dobrem spominu domačinov.
Osrednji prostor
Osrednji prostor
Notranji prostori
Notranji prostori
Notranji prostori
Notranji prostori
Arkadni hodniki
Arkadni hodniki
Arkadni hodniki
Arkadni hodniki
Ilustrirani Slovenec 1931
- 1942: Partizani so v noči 9. maja zasedli grad Hmeljnik. Uničili so knjižnico v kateri je bila Dalmatinova Biblija in Bohoričeve Zimske urice. Vdrli so v arhiv, v katerem je bilo poleg dokumentov tudi zlato in srebro, spraznili so vinsko klet, mogočen starinski lestenec v jedilnici je služil za strelsko vajo vse dokler se ni razstreščil po tleh, ter odpeljali so vso živino. Po partizanskem razdejanju so domačini pobrali vse kar je bilo še vredno od pohištva, oken, štedilnikov… V noči z 18. na 19. maj so se partizani vrnili na grad in pred požigom naročili domačinom da prinesejo čim več slame da bo grad bolje gorel. Močan ogenj ni ponehal cele štiri dni.
Požgani grad Hmeljnik
Požgani grad Hmeljnik
Požgani grad Hmeljnik
Požgani grad Hmeljnik
- 1945: Z odločbo Okrožnega sodišča je bilo hmeljniško posestvo zaplenjeno z utemeljitvijo, da je njegov lastnik nemške narodnosti.
- 1949: Požgani grad Hmeljnik so načrtno minirali.
- 1958: Grad Hmeljnik so ponovno minirali in pri tem povsem sesuli njegov severni trakt.
- 1988: Hugonov sin prof. dr. Philip baron Wambolt se je še večkrat vrnil na ruševine svojega gradu. V intervjuju je baron na vprašanje, kako bi definiral slovensko identiteto, odgovoril: Zapel bi pesem, ki jo Slovenci pojejo, ko odhajajo iz vinograda.
- 1999: Sprejet je bil odlok o razglasitvi Gradu Hmeljnik za kulturni spomenik državnega pomena.
*Grad je imel svojo elektrarno, vodovod, v kraški kotlini v bajerjih svoje ribnike in bližnjo 37 m globoko kraško jamo, katero omenja tudi Valvasor.
*Grad Hmeljnik je bil eden prvih požganih gradov na Dolenjskem.
*V času protireformacije so se na gradu dobivali luterani iz Mirne Peči.
Rok Kranjc: Grad Hmeljnik, 2010
Legende
- RAJSKA PTICA – Janez Trdina
Bil je imeniten grof. Ta grof je šel v Gorjance na lov. Velika družba prijateljev in lovcev ga je spremila. Grof ugleda medveda in skoči za njim. Medved šine v goščavo, grof za njim. Medveda zmanjka in grof vidi, da se nahaja v neznanem kraju, po katerem še nikoli ni hodil. Ta kraj je bil najlepši gaj, kakršnega ni videl ne v domači ne v tujih deželah. Z dreves so visela zlata jabolka iz debel se je cedil iz nekaterih med, iz nekaterih dišeče kadilo; prelepo je dišalo v tem gaju vse: trava, cvetice in celo listje na drevju. In če je grof pogledal na zemljo, se je lesketalo okoli njega brez števila bistrih studencev, v katerih se je pretakala srebropena voda po zlatopeski glini. V senci krasnega gaja je bilo tiho, za čudo tiho. Poskakovala je od veje do veje samo ena ptičica. Nihče ne bi bil rekel, da je ptičica lepa, ko ne bi bila imela zlatega kljuna. Ali še lepši, stokrat lepši od zlatega kljuna je bil nje mili, sladki glas, katerega se grof ni mogel naslušati. Ker se je bil utrudil, je sedel na klop, da se nekoliko odpočine, obenem pa kratkočasi z rajsko divnim petjem zlatokljune ptice. Tako je sedel in poslušal, kakor je mislil, dobre četrt, morebiti tudi pol ure. Prav nerad se je dvignil, ali se je dvigniti moral, da ga lovska družba ne bi pogrešila in se zanj bala. Iz prijetnega gaja je prišel kmalu nazaj v goščavo in iz goščave na plan. Oziraje se na vse strani, je klical prijatelje in lovce, ali nikjer ni bilo žive duše: lovska družba je izginila, kakor da bi se bila pogreznila v zemljo. Grof se je naveličal klicati in iskati, in šel domov. Ali silno se je čudil, da potov ni skoraj več poznal. Koder je rasla poprej hosta, so se izprehajali po vinogradih veseli gorniki, in koder so pasli pastirji drobnico, so se zdaj trudili pridni oratarji. Grof je strmel in si mel oči, ne vedoč, kaj bi si mislil, da se mu je pripetilo. Vprašal je gornike, če niso videli njegove družbe. Gorniki so se mu začudili in dejali: “Kakove družbe? Kdo pa ste? Mi vas ne poznamo, ker vas še nikoli nismo videli.” Vprašal je tudi oratarje, kdaj so šli domov grajski gosti in lovci. Oratarji so se začudili in dejali: “Kaki gosti in lovci? Naš graščak ne lovi zveri, on lovi nas uboge kmete. Dokler je živel naš rajni grof, nismo vedeli, kaj je hudo. O slabih letinah nam je dajal živež zastonj. Na tlako nas ni nikoli silil. Desetino smo mu nosili v grad, kolikor smo sami hoteli. Od revežev ne bi bil vzel ne enega klasa. V krčmah smo pili z njim in se gostili na njegov račun. Z našimi otroki se je šalil in igral in jih ljubil kakor svoje, da bi bil dal zanje svojo krščeno dušo. Blagi gospod je šel v Gorjance na lov in tam ga je medved raztrgal. Zdaj se veseli v nebesih, katera je tudi pošteno zaslužil. Njegovega praznega gradu se je polastil hmeljniški baron. Baron je delal s kmeti gorje, nego s črno živino. Vole je prodal, mesto njih smo mu orali polje mi, naše žene in otroci. Za nami pa so hodili njegovi biriči in nas priganjali na delo z biči. Biči pa niso bili spleteni iz govejskih jermenov, ampak iz kože, katero je baron urezal iz naših hrbtov. Desetino je zahteval od vsega, kar raste na polju in v vinogradu, in od vsega, kar se pita in krmi v hlevu in v svinjaku. Zahteval jo je od revežev kakor od bogatinov, o slabih letinah ravno tako kakor o dobrih. Ljudje so strašno godrnjali in preklinjali. Baron je pa rekel zabavljivo: ‘Naj se zgodi po vaši volji! Če nečete dajati desetine vi meni, jo bom dajal jaz vam.’ In začel je jemati kmetom ves pridelek in priredek, puščal jim je samo borno desetino. Mi smo poginjali od lakote in se jeli puntati. Baron pa je nabral krdelo žolnirjev in šel na lov. To je bil čuden lov, da svet še ni takega videl. Volkov, zajcev in druge živali se ni dotaknil, streljal in pobijal je samo kmete. Kadar so mu prišli prijatelji v gosti, jim je napravil tako igro, da so se je gotovo vsi hudiči veselili. Igral je z njimi s kmetskimi glavami za kmetska dekleta. To grozo in silo trpimo zdaj že veliko veliko let. Ravno danes je trideset let, kar nam je vzel Bog dobrega grofa in z njim vred ves mir in vso srečo našega življenja.”
Pazljivo je poslušal grof bridke tožbe ubogih oratarjev in se uveril, da ga je zadrževalo sladko petje zlatokljune ptice ne dobre četrt ali pol ure, ampak celih trideset let. Ko se je razodel oratarjem, so ga spoznali najstarejši med njimi in vsi so popadali pred njim na kolena in glasno zahvalili Boga za neskončno milost da jim je povrnil dragega dobrotnika in odrešenika. Grof jim je rekel: “Vstanite in poiščite si orožja! V moj grad gre iz goščave pod zemljo skrivna pot, ki sem jo izdolbel s svojimi rokami in nisem povedal nikomur zanjo. Jaz pojdem pred vami; preden preteče štiriindvajset ur, bomo grad pridobili in vaše in moje sovražnike zasačili.” Hmeljniški baron je napravil tisti dan veliko gostbo, na katero je povabil vse svoje prijatelje in biriče. Po pojedini se je začel z njimi igrati, ne s kvartami in za denar kakor drugi, ampak po svoji stari navadi s kmetskimi glavami za kmetska dekleta. Iz grada pride na igrališče oznanilo, da se je odprla zemlja in bruhnila iz sebe drhal oboroženih kmetov in rajnkega grofa. Baron se je zakrohotal: “Ta šala je vredna, da igramo nadalje vsak pot za dve dekleti in ne le za eno kakor do zdaj.” Grofovi kmetje so ujeli brez boja njega in vse njegove prijatelje in biriče. Grof jih je vpregel v pluge in brane in je oral in vlačil z njimi celo leto do zime. Na delo jih je priganjal z biči, ki niso bili spleteni z govejskih jermenov, ampak iz kože, katero je izrezal iz njihovih hrbtov. Ko je nastopila zima, je povabil vse svoje kmete in jim napravil veselico, da take še nikdar niso uživali, niti zanjo čuli. Po veselici se je pa napotil z njimi na igrališče. Igrali so skupaj ves dan in vso noč z glavami hmeljniškega barona in njegovih prijateljev in biričev in igrali bogme niso za svoje ampak za graščine, denar in dekleta svojih mrtvih sovražnikov in krvnikov.
Lastniki
- Do 1209: Višnjegorski ministeriali.
- Do 1228: Andeški ministeriali.
- 1277: Po smrti Henrika Andeškega dobijo lastništvo gradu grofje Goriški.
- 1290: Menzlin Turjaški.
- 1339: Majnhard Gerlach pl. Turjaški.
- 1441: Jurij pl. Črnomaljski.
- 1560: Ivan pl. Črnomaljski.
- 1590: Jud Salomon Zeidler.
- ?: Russensteini.
- ?: Jankoviči.
- ?: Zierheimbi.
- ?: Gallenfelsi.
- ?: Paradeiserji.
- 1796: Andrej Obrez kupi grad od vdove Marije Ane Paradeiser (roj. Shallenberg).
- 1827: Mihael grof Coronini Cromberg.
- 1872: Ernest baron Perglas.
- 1876: Franc baron Wamboldt iz Hessna.
- 1918: Filip Hugon baron Wambold.
- 1938: Anna Wamboldt.
Zemljevidi
Franciscejski kataster za Kranjsko, 1825
Viri
Knjige
- Ivan Stopar: Grajske stavbe v Sloveniji; Dolenjska prva knjiga, 2000.
- Ilustrirani Slovenec, 1931.
- Leksikon dravske banovine, 1937.
- Janez Vajkard Valvasor: Slava vojvodine Kranjske, 1689.
V sodelovanju z
