Bajnof pri Novem mestu
Janez Vajkard Valvasor: Bajnof, 1689
- Sinonimi: Bajnof, Weinhof, Weingarten, Wimperg, Muenich
- Država: Slovenija
- Pokrajina: Kranjska
- Občina: Novo mesto
- Naselje: Sevno
- Koordinate: 45.83625, 15.19109
Zgodovina
- 1136: Tega leta se na območju omenja “Weingarten”. Domnevno naj bi šlo za benediktinsko redovno postajanko “tenue cenobium”.
- 1215: Omenja se Wimperg. *Domnevno gre za ist objekt.
- 1274: Omenja se “nostra curia in Weinperg”.
- 1323: Omemba stiškega upravnika “hoffmaister” Štefana, katerega je kasneje nadomestil menih Nikolaj.
- 1352: Omemba dvora Bajnof kot “Muenich hof”.
- 1365: Omemba dvora Bajnof kot “hof ze Weinperg”.
- 15. stol.: V začetku 15. stol. je na Bajnofu dobil mesto drugega oficiala premeščeni, pogoltni, razsipni in spletkarski opat Albert Lindecker, nad katerim je celo visela grožnja z izobčenjem.
- 1543: V gorninskem registru se omenja, da je tega leta dvorec dobival 266 veder vina. Pripadalo mu je tudi več sto veder vina od drugih šestih samostanskih posestev z območja Novega mesta. *Eno vedro je 26 litrov.
- 1576: Popis imovinskega stanja dvorca: okovani voz z vso opremo, 4 postelje, razne posode in orodje. V kapeli; pozlačen kelih s pateno, 2 mašna plašča, 2 oglejska misala in oglejska agenda. Živina; 4 krave mlekarice, 10 glav drugega goveda, 9 koz, 4 kozlički, 2 kozla, 11 ovac z mladičem, 19 svinj in čebelji panj.
- 1581: Ljubljančan Lavrencij Lombardo je kot resignirani opat v Bajnofu prejemal 150 renskih goldinarjev pokojnine. Po njegovem odhodu je njegovo mesto zasedel pater Pankracij.
- 1591: Pater Pankricij je začel obnavljati upravno in gospodarske stavbe in dvorec obdal z obzidjem.
Kamnita plošča z napisom; Takrat, ko nosil opat Lavrencij orožje je težko, stiškega doma sijaj, nosil orožje vrlin, takrat, kar zdaj pred teboj ti zrejo oči, je postavil, to Pankracij menih, skrbni, za svoj je denar v želji, da ne bi v temi ostalo njegovo dejanje, prošnje za brate, ki vse k Bogu je dobremu lil. Na oktobrske Ide v Kristusovem letu 1591
- 1664: Na dvorec je prišlo pismo z ukazom kranjskih deželnih stanov o vojaških obveznostih. Pod grožnjo 200 zlatih dukatov kazni so bili menihi dolžni poskrbeti, da bo vsak trideseti mož primerne starosti in telesne moči poslan na vojaški pregled in vaje za dobo šestih mesecev. S sabo so morali imeti helebarde in strelno orožje.
- 1676: Gospodarni stiški opat Maksimilijan Mottoch je dvorec na novo pozidal. Letnica obnove je bila vzidana na oboku vhodnih vrat. Načrt za nov izgled dvorca je napravil novomeški kanonik Matija Kastelic, za zidavo pa se je porabilo najmanj 10.000 goldinarjev.
- 1682: Stiški opat Ludovik Raumbschüssl je posvetil na Bajnofu na novo opremljeno in preurejeno kapelo posvečeno sv. Tomažu.
- Sredina 18. stol.: V tem času je bila Bajnof izredno močna gospodarska postojanka. Posestvo je vključevalo 249 hasnovalcev (najemnikov) urbarialne zemlje v skupno 40 naseljih.
- 1784: Avstrijski cesar Jožef II. je samostan razpustil in s tem ukinil njegovo gospodarsko dejavnost. Zapustiti ga je moral tudi njegov zadnji redovni upravitelj Ferdinand Pilpach iz Celja.
- 1826: Bajnof je bil na dražbi prodan za 32.000 goldinarjev medičarju in svečarju Francu Ksaveriju Germu iz Novega mesta.
Dvorec Bajnof v začetku 20. stol.
- 1942: Dvorec v slabem stanju požgejo partizani in dokončno zapečatijo njegovo usodo.
- 1977: Tovarna Krka v nekdanjih grajskih hlevih uredi sodobno vinsko klet.
*Po požigu se ruševine dvorca odstranijo in jih porabijo za druge gradbene projekte. Danes so vidni le še sledovi nekdanjega objekta.
*Dvorec naj bi imel nekoč največjo in najboljšo klet na Dolenjskem.
Požgani dvorec leta 1942
F. Mesesnel: Požgani dvorec leta 1943
F. Mesesnel: Požgani dvorec leta 1943
Slike
Rok Kranjc: Ostanki dvorca Bajnof, 2013
Rok Kranjc: Ostanki dvorca Bajnof, 2013
Rok Kranjc: Ostanki dvorca Bajnof, 2013
Legende
- Na prostranem otoku sredi temne Krke se je šopiril slikoviti grad Otočec. Okoli njega so šumele vitke jelke in se košatile stoletne bukve, po grajskem dvorišču so zvenele ostroge in so rezgetali konji, po obokanih dvoranah se je širil razposajeni smeh vesele gospode. Milanska princesa Stella je bila v gosteh pri svojih sorodnikih in zbral se je cvet dolenjskega plemstva, da občuduje njeno lepoto in njeno duhovitost. Sedli so na iskre konjiče in mogočen splav jih je ponesel preko Krke na suho. V divjem diru so se podili čez drn in strn ob vznožju zelenih vinskih goric tja proti višinskemu Hmeljniku. Stella vedno ob strani svojega ženina, ponosnega kneza Armanda, najboljšega jahača cele družbe. In ravno njegov konj se je splašil pred jato škorcev, ki so za gozdnim ovinkom nepričakovano puhnili v zrak. Kakor blisk sta zdrvela ob vinogradih. Čez pot je ležal zlomljen trtni kolec, vanj se je spodtaknil podivjani žrebec, se zrušil in pokopal pod seboj drznega jahača. Takoj se je dvignila zvesta žival in mirno obstala ob gospodu, ki se ni več ganil. Zlomil si je tilnik. Kakor se je bila družba vesela sestala tako žalostna se je razšla, uboga princesa pa je namesto k poroki morala na pogreb. Ni se hotela vrniti v svojo sončno domovino, zgradila si je na mestu nesreče ličen in utrjen dvorec in v njem preživljala svoje dni v žalosti in spominih. Okoličanom je bila dobri angel, družbe se je izogibala. Leto dni je že tugovala plemenita samotarka v svojem dvorcu, ko je potrkal na njena vrata stiški opat Bernard. Prišel si je ogledat obsežne samostanske vinograde na Trški gori in v Grčevju in se ob tej priliki oglasil še pri veliki dobrotnici njemu podložnih kmetov, da se ji pokloni in zahvali. Po razgovoru z opatom je zapustila otožna princesa svoj samotni dvorec, prepustivši ga Stičanom, in odšla v samostan. Novi lastniki so prejšnje bivališče žalosti spremenili v kraj radosti in veselja. Preuredili so obširno poslopje za vinsko shrambo svojih številnih vinogradov in nazvali princesin dvorec »Weinhof«, kar pomeni “vinski dvorec”. Ljudstvo je nemško besedo takratne gospode prikrojilo po svoje in imenovalo gradič “Bajnof”. Ob vznožju vinorodne Trške gore se beli mogočno zidovje, ki je medtem spet menjalo lastnika, in nas spominja, da sta žalost in veselje nerazdružljiva v človeškem življenju.
Lastniki
- 1323: Stiški upravnik Štefan.
- ?: Menih Nikolaj.
- 15. stol.: Drugi oficial opat Albert Lindecker.
- 1581: Ljubljančan Lavrencij Lombardo.
- 1591: Pater Pankricij.
- 1676: Stiški opat Maksimilijan Mottoch.
- 1682: Stiški opat Ludovik Raumbschüs.
- Do 1784: Redovni upravitelj Ferdinand Pilpach iz Celja.
- ?:Von Fichtenau.
- 1826: Franc Ksaverij Germ.
- Med obema vojnama: Trenz.
Zemljevidi
Franciscejski kataster za Kranjsko, 1825
Viri
Knjige
- Ivan Stopar: Grajske stavbe v Sloveniji; Dolenjska prva knjiga, 2000.
V sodelovanju z
