Vihre

(Vihre, Vichre, Vichere, Wichre, Wichra)

  • Na severovzhodnem robu naselja je nekoč tekla nemirna, divja reka Sava, katera naj bi tukaj vihrala. Od tod domnevno izvira ime naselja Vihre (današnja struga reke Save je oddaljena 1360 m).

Lokacija

  • Država: Slovenija
  • Pokrajina: Kranjska
  • Občina: Krško
  • Naselje: Vihre
  • Koordinate: 45.91291, 15.52738

Grb Kranjske pokrajine

Grb občine Krško

Zgodovina

  • V antiki je bilo območje Posavja poseljeno s keltskimi Latobiki, kateri se imenujejo po njihovem glavnem božanstvu “Latobiusu” (lāto-biyos, besni bojevnik). Na območje današnje Slovenije naj bi se preselili s Češke ali nemškega sredogorja v 1. stoletju pred našim štetjem. Templji posvečeni tem božanstvu so se imenovali “navale” in so bili postavljeni blizu ladijskih pristanišč. Bog je upodobljen s sončnimi žarki okoli glave in ladjo na kateri stoji. Med leti 35-33 pr. n. št. so latobiško ozemlje zasedli Rimljani, in s tem so postali Latobiki rimski državljani z omejenimi pravicami. Rimljani so v drugi polovici 1. stol. na Drnovem ustanovili rimsko mesto imenovano po prvotnem prebivalstvu “Municipium Flavium LATOBICORUM Neviodunum”. Pod upravo mesta je spadal velik del današnje Dolenjske in Bela krajina. Rimljani so boga “Latobiusa” poistovetili s svojim božanstvom Marsom.

Rimska upodobitev boga "Latobiusa".

  • Latobiki so na svojih posodah in hišah radi upodabljali petelina. Ta tradicija se je ohranila do današnjih dni. Petelin simbolizira vstajenje sonca in s tem njihovega boga sonca “Latobiusa”.

Latobiška keramična posoda v obliki hiše s petelinom na strehi.

Petelin na strehi v modernem času.

  • Na jugovzhodnem območju današnjega naselja Vihre je v času Rima stal rimski tabor, v katerem je živelo 4200 do 5000 legionarjev. Velik je bil približno 25 hektarjev z vzhodno obrambno stranico v dolžini 600 m in severno stranico z dvojnim obrambnim jarkom v dolžini 430 m. Znotraj tega tabora danes stoji cerkev sv. Urha. Del odkopanega obrambnega jarka na območju Polanci je pokazal V obliko jarka širine do 2,45 m. Znotraj pa so bili najdeni odlomki rimske lončenine, železne zakovice, bronasta pločevina in dve puščični trirobi osti. 

Na lidarskem posnetku z rdečo obrobo označena okvirna meja rimskega tabora.

Lokacija domnevnega obrambnega jarka (vidno preko lidarskega posnetka).

  • Utrjen tabor je varoval bližnje rimsko mesto Drnovo. Mesto je bilo od leta 166 naprej močno ogroženo, saj ni imelo obzidja. Najdene puščične osti v tabornem jarku lahko nakazujejo na spopade s Kvadri in Markomani. Posledično so v 4. stol. Rimljani zgradili nov obzidan tabor na Velikih Malencah in tako se je populacija mesta vključno z vojsko preselila na novo, veliko bolj utrjeno, lokacijo. Pri tem je zanimiv podatek, da je nov obzidan tabor po veličini skoraj enak staremu.

Skica rimskega tabora

  • Prvo izkopavanje v okolici cerkve sv. Urha je pokazalo najdbe šestih ostankov rimskih peči (verjetno za peko kruha), dva vkopa iz rimskega obdobja, del štirikrake aplike in del rimskega oklepa “lorica squamata”.
  • Drugo izkopavanje v okolici cerkve sv. Urha je pokazalo 15 vkopanih struktur, nekaj jam za stojke, 3 žgane grobove, časovno nedoločljiv skeletni grob in še skromne ostanke treh skeletnih grobov in jamo s poznosrednjeveško lončevino (15. stol.).

Arheološke najdbe na Vihrah.

Arheološke najdbe na Vihrah.

Arheološke najdbe, katere so odkrili otroci na njivi v severnem predelu naselja (večina keramičnih kosov je iz srednjega veka z nekaj rimskimi, prazgodovinskimi in novodobnimi kosi).

Kosi steklene razbite posodice iz neznanega obdobja, katero so odkrili vihranski otroci.

  • Iz bližnjega rimskega mesta Drnovo “Neviodunum” so bile do tabora speljane keramične podzemne vodovodne cevi. Voda je bila speljana iz kraškega izvira pri Kraški vasi, vodnega izvira pri Nemški Gori in še nekaj drugih manjših izvirov. Iz keramičnih glavnih cevi pa so imeli Rimljani do hiš speljane svinčene vodovodne cevi, katere so bile najdene na posestvu Vihrana F. Tršeliča leta 1904. Rimljani so že plačevali davek za vodo. Za prečiščevanje vode pa so uporabljali vodovodne stolpe.

Kosi razbite rimske keramične vodovodne cevi najdene pri oranju njive na Vihrah.

  • Lokacija naselja je bila izbrana načrtno, saj Vihre (vključno z Bregami, Drnovim in Mrtvicami) stojijo na dominantni pleistocenski terasi nad reko Savo, katera je tekla ob terasi, in ostalo močvirnato okolico. Južno ob cerkvi sv. Urha vodi rimska cesta “Neviodunum – Siscia”. Med vasema Skopice in Vihre je bil najden miljnik CIL III 4618 (danes pogrešan) iz leta 141 z navedbo razdalje 3000 korakov. Iz Viher izvira tudi miljnik CIL III, ki ga hrani krško župnišče. 
  • Najdbe okoli cerkve sv. Urha kažejo na obstoj naselja v 12. stol., 13. stol. in 15. stol. 
  • Vihre se pod tem imenom v zgodovinskih virih  prvič pojavijo v 14. stol. (1343?) in v 15. stol.
  • Leta 1476 se je velika Turška vojska za osem dni utaborila na polju pred Krškim in ropala celotno Posavje, vključno z Vihrami. Ponekod po Sloveniji so se obubožani ljudje zatekali mazanju hiš s krvjo, saj so to počeli Turki, da označijo že izropane hiše pred novim valom Turških hord.
  • Leta 1480 je bil na Kranjskem hud napad kobilic. Gigantski roji so povsem opustošili kmetijska zemljišča in s tem sprožili hudo lakoto. Špricanje in traktorsko obdelovanje večjih površin zemlje je prineslo tudi konec tisočletne nadloge.
  • Leta 1540 je bila zabeležena najbolj dolgotrajna suša. Padavin ni bilo od aprila do decembra.
  • V 18. stol. je v severnem predelu vasi Skopice stala Avstroogrska vojaška postojanka pod imenom “Mayerhof”. To bazo so vojaki uporabljali za streljanje s topovi, in še danes je moč najti na njivah v severnem predelu Viher topovske krogle in razno municijo iz različnih obdobij.

Domnevne šrapnelske kroglice iz topovske 155 mm granate iz prve vojne najdene na njivi na Vihrah.

  • Do leta 1825 so bile še vse hiše v Vihrah lesene.
  • Leta 1829 so se pričela regulacijska dela na strugi reke Save med Krškim in Brežicami.

Na zemljevidu lepo vidna regulacijska dela struge reke Save v smeri od Žadovinka proti Vihram, leta 1837.

  • Pred letom 1850 je bila zgrajena Petrova škarpa na Vihrah. Uporabljala se je za vlečenje tovora po reki z uporabo vrvi in živine. Poplave reke Save so škarpo močno poškodovale.
  • Do leta 1862 se je končala stara ladijska plovba po reki Savi.

Janez Vajkard Valvasor: transport po reki Savi, 1689.

Janez Vajkard Valvasor: transport po reki Savi, 1689.

  • Leta 1904 naj bi arheolog Pečnik odkril grobove na posestvu F. Tršeliča na Vihrah, vodnjak, zidovji poslopij in svinčene cevi iz obdobja Rima. V Drnovem in njegovi okolici je skopal preko 3000 večinoma rimskih grobov. 
  • Leta 1929 je bil konec januarja in v začetku februarja najhujši doslej zabeležen mraz. Okoli svečnice so se temperature povsod po Sloveniji spustile pod – 20 °C, ponekod celo pod -30°. Reke in potoki so zamrznili, tudi Krka in Sava. Med ljudmi je veljal rek, da gre človek lahko čez zamrzlo Savo brez skrbi šele takrat, ko jo po ledu prečka lisica.
  • Konec 1941 in v začetku 1942 je nemški okupator prisilno izseljeval Vihransko prebivalstvo v nemška taborišča. V naselju je ostalo le nekaj družin. Ena izmed družin si je pred izselitvijo postavila kamnita grobova, ki sta ohranjena do danes. Na opuščenih posestvih se je načrtno začelo naseljevati Kočevarske družine. V Vihre se je naselilo pet družin, katere so si postavile lesene tradicionalne hiše. Pred postavitvijo novih hiš so se Kočevarji naselili v hiše izgnanih ljudi.

Ohranjena Kočevarska lesena hiša.

  • Leta 1943 je župan občine Skopice, pod upravo Krške vasi, podal predlog, da se Vihre preimenujejo v “Unter Lichtenbach”. Kasneje se je odločil, da bi Mrtvice in Vihre združil v eno naselje pod skupnim imenom “Lichtenbach”. Ime “Lichtenbach” izvira iz imena naselja Svetli Potok na Kočevskem, ker se je v te kraje naselilo veliko Kočevarjev. Odnosi med Kočevarji in Krčani so bili zelo napeti, večkrat je prihajalo do fizičnih obračunov. Kočevarji naj bi domačine klicali banditi “banditen”. 
  • Med nemško okupacijo leta 1945 je bila struga reke Save dokončno izravnana in je v podobnem stanju ostala do danes. Z izdelavo umetne Savske struge se je končalo poplavljanje reke in izsušitev nekdanje močvirnate zemlje in s tem uničenje naravnega ekosistema. Istega leta so ob koncu vojne in vrnitvi iz izgnanstva Vihrani našli svoje hiše povsem izropane. Skrinje za shranjevanje žita so bile razbite,vse živali odpeljane, celo okna na nekaterih hišah so manjkala. Lakota je bila tako huda, da so ljudje za hrano lovili celo lisice. Kljub vsemu so ljudje počasi začeli obnavljati svoja življenja in okolico. Na lep sončen dan je Vihran Jožef Račič s koso kosil travo, ko je mimo njegove glave priletel metek. Z grozo je ugotovil, da je okupatorski begunec streljal na njega z namenom, da mu vzame oblačila, saj je strelec še vedno nosil nemško uniformo. Jožef je hitro stekel proti svoji hiši in lovcu uspel pobegniti. Okupatorska vojska (večina iz Hrvaške) skupaj s civili bežala mimo Viher z namenom, da se umaknejo proti “varni” Avstriji, a jih je tukaj dohitela partizanska vojska. Po spopadu so partizani okupatorje premagali in jih nekaj sto odpeljali 550 m severno od naselja Mrtvice, kjer so ujetniki morali skopati 75 x 75 x 50 m veliko jamo v kateri so bili usmrčeni. Nasip grobišča je bil prvotno višji od ostale okolice, a se je pred leti posedel in izravnal.  Še danes se na Vihranskih vrtovih najde municija iz druge vojne. Znane so tudi lokacije posameznih grobov pobitih okupatorskih vojakov na parcelah.
  • Leta 1946 je bil v Vihrah postavljen vodnjak, kateri je povezan z ustanovitvijo prostovoljnega gasilskega društva in nosi velik simbol za prebivalce. Gasilci nosijo na svojih uniformah embleme z upodobitvijo vodnjaka.

Emblem prostovoljnega gasilskega društva Vihre

  • Leta 1948 je bilo ustanovljeno gasilsko društvo.
  • Leta 1970 je bil odprt gasilski dom, kateri je bil zgrajen z lastnimi sredstvi.
  • Leta 2007 je bil na pobudo domačinov opravljen arheološki ogled na lokaciji Brežnice severno od naselja Vihre. Domačini so povedali, da so pred nekaj leti na lokaciji našli grobove in zidove. Arheološka raziskava je na lokaciji odkrila večje število rimskodobne lončevine, dna amfor ter “terro sigillato”. Raziskava je bila razširjena še na lokacijo Dolge njive, kjer so bile odkrite prazgodovinske in rimskodobne ostaline. 
  • Leta 2009 je bil opravljen terenski pregled ledine Sredje in Postarišine, na jugu naselja Vihre. Odkriti so bili sledovi rimskodobne poselitve (najdbe lončenine, gradbenega materiala in lepa).
  • Leta 2016 je bila pri Brežicah zgrajena hidroelektrarna, katera je dokončno izravnala Savsko strugo. 
  • Leta 2021 je skupina neznanih storilcev razbila vodnjak in odtujila bakreno streho.

Vodnjak pred uničenjem

Uničen Vodnjak

Geologija

  • Pred približno 5 milijoni leti se je iz Krškega polja začelo umikati morje.
  • V začetku pliocena so reke z usedlinami napolnile ugreznjene dele.
  • Ob koncu pliocena se je Krško polje pogreznilo, Gorjanci pa dvignili. 
  • Poplave reke Save leta 2010 lepo kažejo na njeno moč in nekdanji obseg močvirnatega območja in starega brega nad starim tokom reke Save v času Rima (označen z rumeno). Današnja struga reke Save je povprečno široka 90 m. V času Rima je imela reka Sava povprečno širino 160 m (kar je zelo jasno razvidno iz lidarskih posnetkov). Domačini so se v Savi radi kopali, a reka je zelo nevarna in je pred desetletji odnesla življenji dveh fantov, enega iz Viher, drugega iz Breg.

Poplavljena reka Sava leta 2010 (z rumeno označena brežina nad rimsko savsko strugo)

  • Vzhodno od naselja Vihre se v nekdanji presušeni Savski strugi najde večji kos konglomerata iz časa Pleistocena v katerem je tudi lisičji brlog. Nanosi proda segajo v globino do 120 m in jih je ustvaril ledenik.

Strnjen konglomerat iz kosov savskih prodnikov in lisičja jama.

Cerkev sv. Urha na Vihrah

Sveti Urh

(Udo, Ulrich, Ulrih, Ulrik, Uroš, Ulrika, Udalrik, Ula, Vorch).

  • Leta 890 se je rodil v Wittislingenu ali Augsburgu Ulrik Augsburški.
  • Kot otrok je bil tako šibak, da so se ga starši sramovali in skrivali. 
  • Ko je odrasel se je odločil za duhovniški stan. Postati je hotel benediktinski menih, a je v molitvi spoznal, da ga Bog kliče v apostolsko življenje. Postal je svetni duhovnik in pozneje škof augsburške škofije.
  • Leta 955 se je dokazal v boju proti Madžarom pri Leškem polju, kjer so bili sovražniki premagani. Istega leta se je zbrala velika Madžarska vojska in napadla Ulrikovo mesto Augsburg. Ulrik je med bojem vojake bodril in jahal s konjem od ene čete do druge brez čelade. Po slovesni maši so Madžari zadnjič napadli mesto z vso silo, a so jih branilci pod vodstvom Ulrika odbili in mesto je bilo rešeno.
  • Urh Augsburški je umrl 4. julija leta 973 in postal prvi svetnik, kateri je bil 4. junija 993 kanoniziran.

Sveti Urh: Anonimni avtor pod sinonimom "Meister von Meßkirch" med leti 1535 in 1540

Cerkev sv. Urh

Martin Margetič: Notranjost cerkve sv. Urh

  • Nastanek cerkve ni znan. Je pa verjetno, da so na tej lokaciji postavili cerkev že Rimljani, saj je na lokaciji stal vojaški tabor rimske legije (znotraj novega tabora v Velikih Malencah so našli temelje treh cerkva). 
  • Po legendi naj bi bila cerkev zgrajena nad jezerom in je bil svetnik Urh izbran za to lokacijo zaradi povezanosti z vodo in ribami.
  • Naselje okoli cerkve se je uporabljalo še vsaj v 12. stol. in 13. stol.
  • Cerkvica na Vihrah je najstarejša podružnica v leskovški župniji, njen nastanek naj bi datiral v 14. stoletje.
  • Cerkev je nedvomno stala že v 15. stol. saj je bila pri obnovi leta 1995 na steni najdena freska Kristusovega križanja z Marijo in Janezom iz tega obdobja (original freske je prenešen v notranjost cerkve, kopija pa stoji na zunanji steni cerkvice).
  • Cerkvena oprema je iz 17. stol.
  • Na zemljevidu iz leta 1807 je razvidno, da stoji kapelica na križišču v SV predelu naselja. Kdaj in zakaj je bila prestavljena na trenutno mesto ni znano. V ustnem izročilu se omenja ledina pri Križu in sumim, da je tukaj mišljena stara lokacija kapelice.
  • Cerkev je bila temeljito predelana konec 19. stol.
  • V osemdesetih letih dvajsetega stoletja so bili iz cerkve ukradeni kipi sv. Cirila in Metoda z glavnega oltarja, ter sv. Antona Padovanskega in sv. Dominika iz stranskih oltarjev.
  • Leta 2003 je bila cerkvena notranjost in oltarna oprema popolnoma prenovljena.
  • Leta 2004 je bila freska Kristusovega križanja z Marijo in Janezom sneta in prenešena v notranjost cerkve, na njenem mestu pa danes visi kopija.
  • Leta 2007 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena.
  • 1. novembra 2015 je Vihre stresel močan potres, ki je poškodoval cerkvico, a so jo vaščani iz Viher in Mrtvic kmalu obnovili.

Ledinska imena

Pred regulacijo struge so bili kmetje tesno povezani s poplavno ravnico, na kaj poleg pričanj nakazujejo tudi vihranska ledinska imena. 

  • Perišče: prostor kjer se pere. 
  • Brod in Turški brod: Lokacija splava ali čolna za prehod reke Save.
  • Stari vrti: negovano zemljišče z okrasnim rastlinjem, navadno za sprehode, oddih. Dobrih 500 m severno od naselja Vihre.
  • Gmajna: neobdelan, na redko porasel svet, navadno skupna last vaščanov, kateri se je uporabljal tudi za pašnike živine.
  • Vrbina in mokrišča: vrbovo grmovje, drevje. V Vihrah so se uporabljale za pašnike prašičev.
  • Toplice: Okvirno 800 m S od naselja Viher je na franciscejskem katastru označena lokacija “Toplicze”, kar nakazuje na izvir tople vode (lokacija neraziskana).
  • Polja so se ločevala na gornja in dolnja zaradi višinske razlike med dvignjenim platojem na katerem stoji naselje in nižjim nekdanjim poplavnim območjem. Tudi rodovitnost je različna, saj je na gornjem večje odtekanje vode in je s tem posledično pridelek slabši, ki je tudi zelo občutljiv na sušo. Dolnja polja so bila pred regulacijo vlažna in odporna, a so imeli v preteklosti kmetje težave z nepredvidenimi poplavami reke Save, ki je uničevala pridelek in celo odnašala rodovitno zemljo.
  • Špital: v jugovzhodnem predelu naselja Viher je ledinsko ime špital, kar je ljudska izposojenka iz nemške besede “spital” in pomeni bolnišnico. 
  • Naselja Vihre, Mrtvice in Brege naj bi imena dobila po reki Savi. Vihre zaradi vihranja reke, nekdanjih večih strug ob naselju, Mrtvice po večjem mrtvem Savskem rokavu (zelo lepo viden na lidarskih posnetkih) in Brege, ker so prva vzpetina nad nekdanjo reko Savo in okoliškim močvirjem.
  • Na lokaciji Spina so Vihrani in Skopičani po poplavi Save z mrežami lovili ribe. V globokem jarku so se rade zadrževale ščuke, katere so nato nosili domov v torbah imenovanih “karnir”. Med hojo po blatu so se ribičem po golih nogah prisesavale pijavke. Danes se v njivah na lokaciji nekdanje posušene Spine najdejo rečne školjke.

Stara gradnja

  • Na Vihrah so v Margečevi strugi Pod Belim bregom dobili “sivo blato”, ki so ga uporabljali za zamazovanje tal v hišah in za tesnenje prostora, kjer so mlatili žito in so ga na Vihrah imenovali uguna. Kot še pravijo na Vihrah, so “posebno zemljo” ali “rjavo glino” za izdelavo tal v zgradbah nekdaj kopali tudi na ledini Prud. Njena ležišča so naznanjali predeli na katerih je zastajala voda, kopali pa so do 1 m globoko. Na brižanskem v Globanjku je bila rjava glina, katera se je uporabljala za mazanje lesenih hiš in dodatno zaščito. 

Zadnja še ohranjena lesena Vihranska hiša.

Legende o Vihrah in okoliških naselij

  • Po pričanju domačinov naj bi bilo nekoč pod cerkvijo sv. Urha jezero. Na lidarskih posnetkih je v vzhodnem predelu pod cerkvenim bregom opazna trikotna anomalija, katera je nižja od vse okolice in v kateri je drugačna vegetacija od okolice. Tukaj gre najverjetneje za manjše jezerce skozi katerega danes deloma teče avtocesta. Jezero je stalo tik JV stranice nekdanjega rimskega tabora, zato domnevam, da se je uporabljalo za varno hranjenje vojaških ladij ob glavnem rečnem pasu.

Lidarski posnetek terena

  • Nekatere dolenjeskopiške kmetije naj ne bi prale perila ali svinjskih črev na Savi zaradi prisotnosti Babe, tj. velikanke z dolgimi nogami, dolgim krilom in rdečo ruto, ki je prala na Savi. Verjetno so se tem opravilom izogibali tudi Vihrani. 
  • V Gorenjih Skopicah so po pričanjih ponoči videvali čudne lučke. Na lokaciji Zgorelo pa se bi ob teh lučkah zbirale čarovnice.
  • Na severovzhodu naselja Vihre naj bi bilo območje kač; tudi kača, ki čuva zaklad. Na ledini Struga pri Mrtvicah naj bi zaklad čuvala kača s človeško glavo.
  • V žitu na spodnjih poljih so se občasno pojavljale dolge črte, katere naj bi ustvarjal božji kosec.
  • Na območju ledine Gmajna je bil na severovzhodnem obrobju omejen z vodnato in močvirno ledino Globajnk, kjer je po izročilu bival povodni mož. Njegova prisotnost je zlasti močno omejevala gibanje pastirjev.
  • Ob tamkajšnjem pomembnem razpotju, kjer ima »baba noge narazen«, na zahodnem obrobju pašnika Gmajna ob poti na Remen, je znan prostor pojavaljanja prikazni ženske s trugo.
  • Iz poplavne ravnice onkraj reke Save je znan nočni kosec – prikazen, ki kosi na drugem koncu travnika.
  • Med ledino Pri križi in cerkvijo sv. Urha je zlasti zanimiva prikazen nevarne divje svinje z 12. mladiči. V primeru srečanja s svinjo moraš pri sebi nositi robec s kostmi, jih vreči svinji, in takoj zbežati stran. Obstajajo še izročila o prestavljanju cerkve na različne lokacije, utopljenem dečku v jezeru (jezero je presahnilo več kot 300 let nazaj), naplavljenih cerkvenih vratih in o lesenem gradu.
  • V cerkvi sv. Urha naj bi se ponoči prižigale luči, ko tam ni bilo nikogar, in zjutraj so bila okna nezastrta. Okoli cerkve so tudi stara pokopališča iz neznanega obdobja. Ljudje so govorili, da se tam ponoči zbirajo čarovnice.
  • Na Vihranski ledini Brodišče pod Brežnicami naj bi se v času Turkov uporabljal brod.
  • Z Drnovskega območja so znana številna pričevanja o nadnaravnih doživetjih, zlasti z območij, ki mejijo na poplavno ravnico ali pa so v starih strugah. Npr. o divji jagi v strugi na relaciji Drage–Gauge–Žadovinek, o velikem človeku – nemem spremljevalcu na cesti ob strugi med drnovskim Belim bregom in Zevniki, ali mrtvecu, ki preko Drašč sledi koscem na ledino Remen. Na Gaugah (vislice) so omembe videnj obešenih ljudi, nočnih lučk, zbirališču čarovnic, katere so napadale mimoidoče. Veliko znano zbirališče čarovnic je tudi v samem centru Drnovega. Ledina Mlake med Drnovim in Bregam je bila tudi mesto nočnih videnj čudnih lučk.
  • Po pričanju domačinov naj bi bilo v okolici Viher tudi več manjših grobišč okupatorskih vojakov, nad katerimi danes rastejo vrbe. Domačini naj bi jih pokopavali in prevažali v vozovih iz katerih je tekala kri. Ceste so posipavali z apnom, da se prikrije vonj in kri mrtvih.
  • Sredi Viher naj bi bil najden celoten oklep iz časa Rima.

Zemljevidi

1725

1744

1763 - 1787

1807

1825

Sredina 19. stol.

1943

1835

1921

Viri

Knjige

  • Mateja Kavčič, Zoran Milić, et al.: Varstvo spomenikov 44, 2008.
  • Mag. Alenka Jovanović, univ.dipl. arheol.: Poročilo o arheološkem vrednotenju na območju arheološkega najdišča Velike Malence, 2011.
  • Janez Vajkard Valvasor: Slava Vojvodine Kranjske, 1689.
  • Poplavna ravnica reke Save na Krškem polju kot gospodarsko zaledje kmečkih gospodarstev v prvi polovici 20. stoletja, 2019.
  • Ivan Lapajne: Domoznanstvo Kranjske domovine, 1889.
  • Krajevni leksikon dravske banovine, 1937.

Splet

V sodelovanju z

Follow by Email