Pismo je baron Josip von Thurn poslal 5. svečana (februarja) leta 1573 ob treh zjutraj iz Kostanjevice, gospodu Hanns Joseph zu Eghk und Hungerbach, vice – glavarju na Kranjskem v Deželnem dvoru v Ljubljani.
PISMO:
Stanovom slavne kranjske dežele – lep pozdrav!
Da bi to sporočilo zarana odposlal, izrabljam nočne ure, od vseh teh zadnjih dni zdaj prve spet spokojne. In tule so vesti o stanju in ukrepih. Ko sem prestregel glas, da gmajna se upira, in sem prejel ukaz, naj punt zatrem že v kali, na Faisterbergu zbral sem plemiče teh krajev ter v Žamberak poslal po vejvode Uskokov; udarili smo v dlan: poldrug florint po sablji. Zatem sem vojni stan premaknil semkaj niže. Odtod sem v vse strani pošiljal ogleduhe. Ko so prišle vesti, da kmetje taborijo pri Dobovi; da v pest dobili so bizeljsko in kunšperško posest; da Brežice so padle; da je naslednji dan pri Vidmu kmečka gmajna prešla na kranjsko stran; da so zasedli Krško; da kmetov je vse več – tedaj sem vedel: čas bo, da si opašem meč. Z graščaki in njih hlapci, kar sem nabral jih tod, in štiristo Uskoki sem dvignil se na pot.
Pohod je bil zamuden: ležala je megla in celec je prekrival poledenela tla. Ko je opoldne sonce predrla skozi mraz, smo v dalji jih uzrli; mi njih in – oni nas. Od Leskovca do Save od njih črnel je sneg, a ko so nas uzrli, so se spustili v beg. Poslal sem konjenike, da bi jim padli v bok – bilo pa je predaleč; in strah je hitrih nog: nagnetli so se v Krško, na zid in v turne vrat, da v hrupu in zmešnjavi pričakajo napad. Pred nami konjenica jim dirjala je v sled, začuli smo trobento in pokanje mušket. Mi pa smo šli za njimi in bobnar moj na znak udaril je na pavke in meril nam korak.
Pred Leskovcem dve četi poslal sem, naj poprek za Krškim se spustita čez hrib na savski breg. Sam sem povedel druge do spodnjih mestnih vrat. Tam puntarji pravkar odbili so naš napad: pol ducata Uskokov, zadetih od mušket, valjalo se je v krvi in klecalo čez led. Vsem strelcem sem ukazal, naj krijeo napad, da bodo konjeniki razbili bruna vrat. In ko so zagrmele muškete vsepočez, so hrsknile sekire in se zagrizle v les.
Že so zijala bruna, stožer zgrmel na tla, že skozi vrata bodle osti so sem in tja. Potem so vrata padla in skorajda v en mah za hrbtom kmetov v mestu se dvignil je preplah: Uskoki so prek hriba dosegli zgornji zid, ga na skrivaj prelezli in vrgli se morit. Zdaj kmetje so se bili na to in ono stran, a up jih je izdajal: bilo je vse zaman. V predsmrtni grozi drli so čez sneženi log in pred ostrino sabelj skakali v savski tok. V ledeni vodi, v gneči tonili so vsevprek, le redkokdo se rešil je tja na oni breg.
Več sto smo jih ujeli. Vse glavne smo zvečer pobesili za kazen in drugim za primer. Vsem vaškim kolovodjem, da vsak jih bo spoznal, nos, uhelj ali roko odsekati sem dal. Ostale so vojščaki prebili do krvi in s stražo jih odgnali spet v svoje vasi. A Krškemu za kazen, ker puntarsko svojat spustilo je čez Savo in v varstvo mestnih vrat, naložil sem najhujšo vseh davščin in bremen: Vse mesto sem prepustil Uskokom v bojni plen. Mojbog, kaj so počeli! Ves dan in pozno v noč so se glasili kriki iz mestnih hiš in koč. Še meni je tak masaker je mučen in oduren. A kazen mora biti. Končam.
Baron von Thurn.
Janez Vajkard Valvasor: Spopad s kmeti pri Krškem leta 1573.
»Balado, ki opisuje spopad s kmeti in obračun s krškimi meščani je napisal Janez Menart.«
Baron Jobst von Thurn:
- IME: Baron Jobst von Thurn.
- ROJSTVO: 4. december leta 1533 v Zidanem Mostu.
- SMRT: 15. junij leta 1589 v Senju na Hrvaškem.
- OČE: Anton II. Thurn-Valsassina.
- DRUŽINA: Thurn in Valsassina.
- NAZIV: Uskoški kapetan in baron.
Grb barona Jobst von Thurn
Več o zgodovini mesta Krško v povezavi: Krško
Viri:
Knjige:
- To majhno, a dolgo mesto: Izbor iz zgodovinskih in literarnih del o Krškem in Krčanih, 1993.
- Janez Vajkard Valvasor: Velika grbovna knjiga, 1687 – 1688.
- Janez Vajkard Valvasor: Slava vojvodine Kranjske, 1689.