Krško - Grajske stavbe v Sloveniji

Grad in mesto Krško

(Krško, Kèrsko, Gurgfeld, Gurkfeld, Gurckfeld, Gurkeult, Gurkvelde, Gurgveld, Gurchewelt, Gvrkhfelt)

Med tretjim in osmim stoletjem n. št. se je na območju rimskega cesarstva za reke in kraje pogosto uporabljalo ime “Corca ali Corcra”. Slovenska reka Krka se prvič pojavi v pisnih virih leta 799, kot Corca. Domneva se, da je samo ime že predrimskega izvora. Slovensko ime Krka je izpeljano iz latinskega in mesto Krško je dobilo ime po reki Krki.

Lokacija

Država: Slovenija
Pokrajina: Kranjska
Občina: Krško
Mesto: Krško
Koordinate: 45°58’20,44″ N 15°28’54,33″ E

Zgodovina

Janez Vajkard Valvasor opisuje, da se na območju Krškega nahajajo številni poganski novci, rimski popisani kamni in stebri. Opisuje tudi, da je tukaj nekaj časa živel celo cesar “Constantinus”, sin Konstantina Velikega.
Grad so pozidali Bavarski grofje Bogenski v začetku 12. stol., katerega so upravljali ministeriali, krški gospodje. Listina v katerem se gradu Krško omenja že leta 895 je ponaredek.
Prva neposredna omemba gradu sega v leto 1154, ko se omenja Perhtoldus de Gurchewelt in sin Walter.
Grad se v pisnih virih prvič pojavi leta 1189, kot “castrum Gurkeuelt”. Lastnik Adalbert Bogenski je zastavil grad salzburškemu nadškofu Adalbertu III. za 800 mark, ker je domnevno potreboval denar, da se je lahko udeležil tretje križarske vojne, za katero se je pripravljal cesar Friderik I. Barbarossa.
Leta 1200 nadškof Adalbert III. umre in njegov naslednik Eberhard II. čez dve leti odkupi grad za dodatnih 800 mark od treh Bogenskih sinov Alberta, Bertolda in Leopolda.
Druga pisna omemba gradu je iz leta 1202, kot “castrum Gurkvelde”.
V 13. stol. je v velikem grajskem kompleksu živelo več viteških družin.
V prvi polovici 14. stol. Krški gospodje izumrejo.
Leta 1341 se na gradu omenja oštat (manjše kmetijsko zemljišče z domcem, nem. “hofstatt”).
Leta 1342 se v trgu prvič omenja oštat(znotraj trga Krško je bil v prvi polovici 14. stol. šestdeset in pol kmetijskih zemljišč ali oštatov). Med lastniki zemljišč se omenjajo samo lovci in ribiči.
Leta 1351 Friderik Celjski odkupi za 1300 mark od Viljema Svibenskega del utrdbe in trga Krško, dvor pod gradom, hišo, 44 in pol oštata pod gradom in 10 poseljenih in 24 pol pustih kmetij. S tem nakupom je Friderik pridobil sodne pravice, odvetništvo, ribolovne pravice, les, pašnike, gornino in še druge pravice.
Leta 1353 sta Herntid Svibenski in njegova žena Gertruda Frideriku prodala svojo tretjino na krški utrdbiin grajskem griču, 12 oštatov v trgu, ter 15 pustih in 8 poseljenih kmetij v najbližji okolici Krškega.
Do leta 1358 je Friderik pridobil grad Krško, dvor, hišo, 60 in pol oštata, 127 in pol kmetije, polja pred Krškim in dva vinograda.
Leta 1391 cesar Friderik Krškemu uradno podelil trške pravice. Istega leta se pod gradom omenja dvor v lasti Celjskih grofov.
Leta 1406 se je na zahtevo grofa Hermana II. Celjskega, moral njegov sin Friderik II. poročiti z Elizabeto Frankopansko. V poročni dar je od očeta dobil grad Krško. Pod Celjani Krško zacveti in v trgu se pojavi veliko novih obrtnikov še posebno mesarjev, krojačev, čevljarjev in usnjarjev.
Leta 1411 sta trški mesar Jorg in njegova žena prodajala svojo bogato hišo pleterskem priorju. Hiša je bila zidana, nadstropna, ogrevana z ločenim bivalnim in obrtnim delom (ostale trške hiše so bile pritlične in lesene).
5. marca leta 1477 Friderik III. Habsburški povzdigne Krški trg v mesto in s tem sproži zidavo mestnega obzidja s stolpi in mestnimi vrati. Južno obzidje se je zaključilo pri nekdanji cerkvi sv. Florijana (zavetnika pred poplavami in požari) ob krškem pristanišču. Severni del pa pri utrjeni cerkvi sv. Janeza Evangelista. Mesto je pridobilo pravico do dveh letnih sejmov na Ulrikovo, 4. julija, in na Lukeževo 18. oktobra.
Leta 1478 je cesar Friderik III. oprostil kostanjeviški samostan plačevanja mostnine pri Krškem.
Leta 1525 se v Krškem ob cerkvi sv. Janeza Evangelista omenja špital (iz nemške besede spital, bolnica).
Leta 1535 se zaradi Turške nevarnosti mesto Krško oboroži s topovi.
Leta 1545, Turki vpadejo na Kranjsko, ter požgejo in izropajo okolico Krškega, samo mesto pa se napadu uspešno ubrani. Zaradi vpadov Turkov se močno poveča trgovanje po reki Savi in si je tako Krško gospodarsko opomoglo.
Leta 1547 sta bila v Krškem rojena dva pomembna protestantska pridigarja, Adam Bohorič in Jurij Dalmatin. Istega leta se naj bi na gradu Krško skrival pred preganjalci Primož Trubar.
Leta 1567, deželani pošljejo Krškega evangeličanskega pridigarja, Johanesa Weixlerja, da pridiga v Krški farni cerkvi. Pri eni izmed pridig je prišel v cerkev katoliški župnik Polydorus de Montegnana (arhidiakon v Celju) in ga nagnal iz cerkve. Zaradi incidenta so razjarjeni meščani hoteli župnika Polydorusa dobili in jim je le za las ušel. Nadvojvoda je poklical sodnika in dva od meščanov odpeljal v Gradec, kjer so ju zaprli.
Leta 1570 se prvič omenjajo mestna vrata.
3. svečana (februar) 1573 se pri Vidmu zbere velika kmečka uporniška vojska in tam prenoči. Naslednji dan glavnina vojske pod vodstvom Ilije Gregoriča (roj. iz Ribnika pri Črmošnjicah in služil v vojski pri Herbartu Turjaškemu in Janezu Lenkoviču) nadaljuje pot proti Brestanici in Sevnici, medtem ko drug manjši oddelek z brodom prečka Savo (brod je upravljal grajski oskrbnik in jim ga je prepustil, ker se je bal za svoje življenje) in se napoti v Krško. 5. februarja naj bi bilo tako v Krškem približno 2000 kmetov. Meščani so kmetom pomagali in so z njimi za dober denar trgovali z vinom, kruhom in smodnikom. Kmetje so dacarjem (davčni uslužbenci) razbili peči, okna in stene. Predrzneže, ki so se jim upirali pa usmrtili.Ta isti dan pridrvi baron Jošt Jožef iz Thurna s kranjsko plemiško vojsko in s pomočjo uskoške vojske napade kmete na Krškem polju. V srdovitem spopadu s 500 konjeniki Jošt kmete stisne med mesto in reko Savo in v nastali paniki množica začne bežati v reko, kjer jih veliko utone. Na žalost je bilo med “kmečko vojsko” tudi veliko otrok in žena, s katerimi ni bilo prizanešeno. Le majhen del jih uspe pobegniti. Nekaterim umetnikom je dal Turn na ukaz posekati roke, ušesa in nosove. V spopadu je bil v oko ustreljen iz mestnega stolpa, slavni vitez Danijel Laser Belniški, poveljnik v Bihaču in bil na licu mesta ubit.Na isti dan so kmetje pri Soteski (dvorec Ainod) ubili njegovega brata gospoda Laserja in s tem iztrebili celoten rod plemenitih Laserjev (Podroben opis spopada v povezavi: Pismo barona Josipa von Thurna ).
Leta 1578 je Krško prizadela kuga.
Konec 16. stol. so v Krškem zgradili samostan v katerem so se leta 1644 naselili redovniki kapucinarji. Jožef II. ga je v 18. stol. razpustil.
Leta 1582 je bila obnovljena šola v katero je hodil Jurij Dalmatin. Šola naj bi bila zgrajena že v 14. stol.
Leta 1646 mesto ponovno prizadene izbruh kuge.
Leta 1693 Janez Vajkard Valvasor kupi najimenitnejšo stavbo v Krškem, katera ima v svojem jedru še gotske prvine in je bila predelana v 17. stol.
V začetku 18. stol. se v Krškem močno razširijo čarovniški procesi. V dobrih desetih letih se po sekundarnih virih navaja med 20 in 40 oseb, katere so ob potoku Žlapovec obesili in zažgali. V krški kapucinarski kroniki je zapisano, da so tudi sami kapucinarji obtožili eno izmed svojih kuharic, katera je bila zažgana. Sekundarni vir navaja tudi, da je zaradi čarovnije umrl pater, goreč nasprotnik čarovništva. Zadnja usmrčena je bila Uršula Jeriša leta 1714. Na Kranjskem je bilo med žrtvami procesov 74,4% žensk, 13,5% moških, za 13,1% sploh ni znanih. Najmlajši usmrčen je bil 15 letni otrok in najstarejša ženska stara 80 let. Na prenehanje čarovništva so odločilno vplivale reforme vladarice Marije Terezije leta 1740.
V 17 .stol. je bil grad že v propadajočem stanju in v 19. stol. razvalina. Eden izmed vzrokov opustitve gradu je bil tudi bližnji grad Leskovec, kateri je bil bolj dostopen.
Konec 17. stol. je v javnem dvoboju sredi mesta Krško izgubil življenje gospod Franc Mihael von Z/Sara, zabodel pa ga je njegov nasprotnik gospod Wolf Avguštin von Wuseth. S tem dejanjem je bil ubit zadnji potomec plemiške družine von S/Zara.
Novembra leta 1686 se je kapelan skupaj s svojim koncem utopil v reki Savi. Takrat se je domnevalo, da je bil močno opit.
V 18. stol., Jakob Auersperg združi krško posestvo s turnsko graščino.
Leta 1768 postane krška cerkev sv. Janeza Evangelista vikariat leskovške župnije.
V drugi polovici 19. stol. sta na razvoj mesta močno vplivala zakonca Martin in Josipina Hočevar. Zgraditi sta dala okrajno in mestno glavarstvo, meščansko šolo v Krškem in ljudsko šolo na Vidmu, bolnišnico, več stanovanjskih stavb in cerkev.
Leta 1866 je Maks Stepišnik zgradil lesen most, kateri je bil v uporabi dobrih 100 let. Pred tem so reko Savo prečkali z brodom.

Slike

Lastniki

12. stol.: Bogenski grofje.
1154: Pertholdus in sin Walter, ministeriala krškega grofa Bogna.
1155: Reginmar in sin Swiker, ministeriala krškega grofa Bogna.
1189; Bogenski ministerial Ortolf.
1223: Bertoldus in Gizelbert de Gurgveld.
1248: Bertol (sin Bertoldusa).
13. stol.: Babenberžani.
1242: Salzburška nadškofija, upravljajo vazali Ostrovrharji iz Svibnega.
1322: Herman Krški.
1335: Ostrovrharji prodajo en del posesti Ptujskim gospodom.
Pred letom 1351: Celjski grof Friderik.
1368: Ostrovrharji prodajo preostal delež posesti Celjskim grofom.
1405: Celjski kastelan Herman Turner.
1457: Celjski kastelan Ahac Eckensteiner.
Do leta 1459: Katarina (vdova Ulrika II. Celjskega).
1459: Habsburžani.
1469: Številni deželnoknežji oskrbniki.
Do leta 1593: Nadvojvoda Karel.
1593: Krištof Ugnand.
? : Janez Krstnik baron Valvasor in njegov bratranec Inocenc baron Moscon.
Do leta 1672: Hans Jurij baron Moscon.
1672: Magdalena grofica Strassoldo roj. Lanthieri.
1695: Orpheo grof Strasoldo (sin Magdalene) proda posestvo Katarini Elizabeti grofici Auersperg, roj. Ursini – Blagaj.
Auerspergi so posedovali posestvo še celo v 19. stol.

Nazivi

Ministerial, pripadnik višjega sloja nižjega plemstva, ki opravlja vojaško ali upravno službo pri višjem plemiču.

Mestni pečat

Na obeh pečatnikih je enak napis, “SIGILLUM CIVITATIS GURKFELD” ali “PEČAT MESTA KRŠKO”. Ob mestu Krško stoji podoba zavetnika mesta sv. Janeza Evagelista s svetniškim sijem, kelih s kačami v levici in evangelijem v desnici. Grb mesta Krško uporablja moder ščit (čast, slava, poštenost, zvestoba in trajnost) na katerem je upodobitev mesta Krško v srebrni barvi (čistost, čistoča, nedolžnost, modrost in veselje).
Leta 1625 se je za Krškega sodnika izdelala posrebrena medeninasta sodniška palica z napisom “MK STOT 1628 GVRKHFELT”.