Kronoška zgodovina Brežic - Grajske stavbe v Sloveniji

Kronološka zgodovina Brežic

IZVOR IMENA

Ime Brežice je izpeljano iz besede brežina (pas zemlje ob vodi).

Sinonimi: Brežice, Brežce, Bresecz, Breßizi, Rann, Rhain, Rain, Raein, Ran, Raÿn, Rayne
Država: Slovenija
Pokrajina: Štajerska
Občina: Brežice
Mesto: Brežice
Koordinate: 45.90158, 15.59264

BREŽICE

3000 pr. n. št.: Območje mesta Brežice je bilo poseljeno že vsaj v pozni bronasti dobi, saj so arheološka izkopavanja pri nemški hiši odkrila ostanke 3000 let stare naselbine.
250 pr. n. št.: Na lokaciji Sejmišče je bilo odkrito skoraj 2300 let staro keltsko pokopališče z dosedaj odkritimi 161 grobovi. Nekje v bližini grobov se domneva tudi naselbina, a njena lokacija še ni odkrita. Kelti so naseljevali območje Posavja od 250 pr. n. št. pa vse do 150 pr. n. št. in so bili del plemenske zveze Tavriskov. Med bogatimi grobovi so bili odkriti kar trije bojni vozovi, kar predstavlja edinstveno najdbo v evropskem merilu. *Območje pokopališča zaradi pomanjkanja sredstev v večini še ni raziskano.

373: Ogri prvič vdrejo na območje rimske Panonije in jo opustošijo. Na ta dogodek je še do današnjih dni po krajih v Sloveniji ohranjenih več legend in ledinskih imen. Ogri se imenujejo tudi Huni, Kuni, Vogri in so potomci Madžarov.
744: Drugi vdor Ogrov na slovensko. Velik del današnje Slovenije vključno z območjem današnjih Brežic postane del Ogrske.
858: Območje današnjih Brežic je bilo v lasti solnograškega nadškofa Luiprama, kateri jih je dobil od Bavarskega kralja Ludvika II.
1016: Prvič zapisana meja po Sotli “Zotle”, katera je bila takrat verjetno del Savinjske mejne marke “Mark an der Sann”.
1043: Po smrti moža Viljema II. Savinjskega, Hema Breže Seliška podari svoja posestva na območju spodnjega Posavja salzburški nadškofiji, katero je takrat spadalo pod Brestaniško upravo “predium” in ga začne utrjevati. V 13. stol. se Posavje razdeli na štiri upravne enote: Brestanica, Brežice, Pišece in Sevnica. Kljub temu so novo ustvarjene enote še vedno podrejene Brestanici. *Heminega moža Viljema je leta 1036 iz maščevanja ubil Koroški vojvoda Adalbero Eppensteinski.
1106 – 1147: Solnograški nadškof Konrad naj bi utrdil prvotno naselje gradišče in postavil grad za obrambo pred Ogrsko (Madžarsko) vojsko. Na gradu naj bi gospodarili Brežiški vazali – ministeriali od katerih naj bi se prvi omenjal Mendel Brežiški.

1127: Sklenjena je bila prva mirovna pogodba med Ogri in Salzburgom, a so se obmejni spopadi nadaljevali. Območje današnjega posavja je bilo opustošeno.
1131: Sklene se druga mirovna pogodba, katera je sprožila začetek razvoja Brežic. V nekaj desetletjih se je populacija povečala, nastajale so nove vasi in prodaja ljudi v suženjstvo skoraj prenehala. *Večji del današnjega Posavja je nekoč spadal pod Ogrsko, a so bili Madžari po več stoletjih premagani in so pokrajino izgubili.

1155: Listina izdana pri Rupertovi cerkvi na Vidmu še ne omenja naselja z imenom Brežice, ker so bile verjetno še podrejene v sklopu naselja Gradišče. (Območje Brežic je prvotno spadalo pod Salzburg s središčem v Brestanici, a se je središče kmalu prestavilo v grad Stari grad pri Krškem).

1241: Brežice se kot “Rein” v zgodovinskih virih prvič pojavijo 9. februarja, ko solnograški nadškof Eberhard II. podeli mlajšemu Ortolfu Vulpisu več fevdov. Med pričami sta omenjena Ringel in Prehtel iz Brežic “Ringel et Prehtel de Rein”. Prehtel Bertold je živel v Brežicah tudi leta 1248, ko se ob njem omenja še star upravnik Gerhard. Naselje Brežice je nastalo načrtno ob stari vasi Gradišče, a so jo s svojo rastjo kmalu prekrile. (V brežiškem gospostvu se omenja več naselij z imenom Gradišče. Lokacija naselja Gradišče ob katerem se je razvilo mesto Brežice še ni arheološko odkrito in obstaja več potencialnih lokacij. Gradišče se občasno omenja tudi kot otok). *Listina1: “Dat. aput Rein, V idus febr., anno domini M°CC°XLI°, indictione XIIII”. *Listina2: “Acta sunt haec apud Rein, anno domini MCXLI, indictione XIIII”.
1246: Brežice so bile del obširnega salzburškega zemljiškega gospostva “predio”. Takrat je grad Brežice nedvomno že stal, čeprav se omenja šele 1249 kot “castrum Reyne”. V nekaterih virih se tudi omenja, da je bil grad lesen, za kar ni nobenih dokazov. Nadškofi so radi prepuščali nekatera zemljišča v fevde vitezom, da se je tako povečalo število branilcev na območju nemirne meje. 22. septembra je solnograški nadškof Eberhard II. v listini izjavil, da so bogenski grofje pred mnogimi leti izročili Krški grad Solnograški cerkvi. Listina je podpisana v Brežicah “Act. huius apud Rein, X° kal. octobr., anno domini M°CC°X°LVI°, indict. IIII”. V listini se med drugim omenjajo pravice krških ministerialov in v primeru neupoštevanje njihovih pravic dobijo v fevd 40 mark od posestva Brežice “de predio Rein”.
1249: V naselju Brežice se prvič omenjata zdravnik “magister phisicus” in gostilničar “pincern”. Brežice se posredno neuradno prvič omenjajo kot trg, kateremu je bilo podrejenih 67 naselij. Pri trgu gre najverjetneje za omembo prvotnega starega trga pri Gradišču, blizu starega sejmišča (lokacija tovarne Jutranjke). Na franciscejskem katastru iz leta 1825 se še vedno zelo lepo vidi razširitev ceste za potrebe trgovanja.
1252: V gradu Brežice se omenja prva nadškofova kovnica srebrnikov. Najdeni so bili srebrniki iz obdobja 1220 – 1230 tako lahko sklepamo, da je kovnica obstajala nekaj desetletij pred prvo omembo.

1268: Brežice so imele sedež deželnega sodstva “iuditium” na gradu Brežice.
1275: Engel Brestaniški pristane na to, da bo povrnil povzročeno škodo Brežicam (vzrok ni znan, a gre verjetno za roparski pohod).
1284: Po posredovanju salzburškega nadškofa Rudolfa sta v Brežicah sklenila pogodbo o premirju Konrad Pišeški in Henrik Planinski. Vzrok spora ni znan je pa Konrad ujel in imel na gradu zaprtega Henrikovega sina.
1292: Upravnik gospostva je imel na voljo tudi vojaško posadko.
1297: Umre prvi znani videmski župnik Markvard. Nadomesti ga Brežičan Engelbert, omenjen leta 1311. Leta 1297 se tudi prvič posredno omenja cerkev sv. Lovrenca. Domneva se, da je bila zgrajena že leta 1200.

1309: Omenja se grajski kastelan, poveljnik grajske straže, Henrik iz Gabernice “Gabernicz”, kateri je poveljeval osmim stražarjem, grajskemu vratarju in nekaj slugam. Grajski vratar je imel skoraj dvakratno plačo v primerjavi z navadnim stražarjem. V naselju Gabernica je zelo verjetno stal tudi matični dvor Henrika. Istega leta se v salzburškem urbarju za gospostvo Brežic omenja 67 naselij. Gospostvo je segalo na severu do Hriba Orlica, na jugu do reke Save, na vzhodu do reke Sotle in zahodu do potoka Brestanica. Istega leta se Brežice “prvič ” (uradno) posredno omenjajo kot trg, ko se omenja Brežiški tržan “civis” Klavž. V grad Brežice je bilo tega leta iz vinogradov dostavljeno 180 veder vina (1 vedro je 26 litrov).
1314: Brežice se neposredno omenjajo kot trg (nekateri trgi so imeli pravico do obzidja in svojega grba).
1315: Brežice se ponovno omenjajo kot trg.
1322: Plemiška vojska (razlog ni poznan) povsem razdeja in izropa naselja Obrež, “Gesyer?” in Senožet “Zenozet?”. (Lokaciji Gesyer in Zenozet še nista odkriti. Verjetno okolica Dobove). Istega leta so Ogri (s Hrvaške) vdrli preko meje in izropali naselje Mihalovec pri Dobovi. Brežice se omenjajo kot mesto “civitas” z lastno mitnico “muta civitatis”. V gradu Brežice “castrum Raein” se omenjajo trije kastelani: Ekart iz Lipnice, Herman Čreteški “Reutenberg” in Friderik Slovenjgraški. V mestu Brežice si začne graditi obrambni stolp domačin Mentel (v virih prva omemba mestnega stolpa). Solnograški nadškof Ortolf podeli Brežicam dva sejma (na binkošti in na lovrencovo). Osem dni pred vsakim sejmom je veljal tržni mir. Meščani so imeli pravico ribolova, zato pa so morali z njimi postreči nadškofu in njegovemu spremstvu, kadar je prišel v mesto. Za nakup in celo za uveljavitev dedovanja posesti je moral nemeščan pridobiti soglasje nadškofa. Mestni privilegij je ohranjen na listini iz leta 1353.
1328: V trgu Brežice se prvič neposredno omenja cerkev sv. Lovrenca. Cerkev je prvotno stala na zahodni strani trga, nasproti današnje. Vhod v cerkev je bil iz zahodne smeri.
1329: Prvič se omenja mestno obzidje, ki je bilo zgrajeno že pred to omembo. V samem obzidju so bili štirje vogalni stolpi, eden zunaj mesta pri severnih mestnih vratih, drugi zunaj mesta pri južnih mestnih vratih in nekaj plemiških stolpov znotraj mestnega obzidja. Skupno naj bi jih bilo vsaj deset. Tega leta je Peter, sin hrvaškega bana Henrika, s svojo vojsko iz Hrvaške oblegal mesto Brežice in opustošil njeno okolico. Istega leta se je moral opravičiti nadškofu za napad na njegovo mesto Brežice.
1330: Brežice se omenjajo kot trg, kljub temu da so bile takrat že mesto.
1332: Omenjata se meščana Ivan, Ivanka in upravnik Ulrik.
1345: Brežice se imenujejo, kot mesto.
1346: Omenja se Liza, vdova nekdanjega grajskega stražarja Viljema Pišečkega, katera je po možu pridobljene posesti dala v zastavo.
1353: Kastelani so sklenili pogodbo z nadškofom v kateri so si pridobili dedno pravico do čuvanja gradu tudi po ženski liniji. To leto je Ortolf Salzburški Brežice uradno povzdignil v mesto. Na čelu mestne uprave je bil mestni sodnik, ki ga je imenoval salzburški nadškof. Opravljal je civilno ter nižje kazensko in krvno sodstvo. 18. maja istega leta, je nadškof odobril meščanom pravico do svobodnih volitev mestnega sodnika.

1354: Hertnid iz Vivšnika proda nadškofu stolp pri spodnjih brežiških mestnih vratih pri brežiškem gradu. Tega leta so tudi prvič omenjena severna in južna mestna vrata. Mestna cerkev sv. Lovrenca je prvotno spadala pod videmsko prafaro, od katere se je pred letom 1354 izločila kot vikariat, saj se omenja že Brežiški vikar Markard.
1358: V Brežicah prvič pojavi izbruh kuge.

1366: Konrad Abrahaimer je imel v fevdu mestni stolp.
1367: Upravnik brežiškega gospostva je bil Hans Puchaim.
1370: Upravnik brežiškega gospostva je bil Gothard Neydtberg.
1371: Omenja se obdarovanje Marijinega oltarja v stari Lovrenčevi cerkvi.
1379: Upravnik gospostva je bil Weygant.
1381: Omenja se slabo stanje enega izmed mestnih stolpov, kateri je potreben obnove.
1384: V Zakotu (zaselek vzhodno od mesta) se omenja mlin.
1414: Omenja se brežiški mestni sodnik Richter Erhard Raumschüssel.
1425 – 1427: Upravnik brežiškega gospostva je bil Sigmund Dobrnski.
1427: V mestu Brežice se omenjata stolpa Hainreicha de Mila in Erharta Flaminga.
1432: V mestu Brežice se omenjata stolpa Ahaca Rajhenburškega in Hannsna Hawsenpeckla.
1440: Brežice pridobijo nove mestne pravice.
1443: Upravnik brežiškega gospostva je bil Oton Radovljiški (upravnik je bil pred letom 1443).
1444 – 1449: Upravnik brežiškega gospostva je bil Janez Brestaniški.
1450: Omenjata se brežiški sodnik Jurij Schottl in upravnik brežiškega gospostva Sigmund Weispriach.
1457: Nadškof je oddal v fevd Viljemu Reispergerju, gradove v brežiškem gospostvu.
1458: Upravnik brežiškega gospostva je bil Hans Weispriach.
1459: Turki iz Bosne na pohodu proti Kranjski napadejo in osvojijo mesto Brežice.

1464: Upravnik gospostva Brežice je bil Klavž Weispriach.
1466: Omenja se brežiški kastelan Jernej (Jurij) Mindorfer z Mehovega, kateri je v mestu kupil stolp in nekaj zemlje.
1469 in 1473: Turki se ponovno pojavijo pred Brežicami in izropajo okolico (Ravnanje Turkov 1469 je opisal sodobnik koroški župnik Jakob Unrest takole: Polovili se vse moške, stare in otroke pobili, vse drugo ljudstvo pa odpeljali s seboj. Otroke so nataknili po plotovih in jih v luže pohodili, ženske v otroški posteli zlorabili, vse cerkve požgali, božje telo neizmerno zasramovali, žene in dekleta do smrti zlorabili).

1475: 14. avgusta je prišlo v dolini pod gradom Kunšperk do spopada med Turki, ki so se vračali z bojnega pohoda po Štajerski in Kranjsko deželno vojsko pod poveljstvom Ludvika Kozjakarja. Turki so prvič ropali po Dravskem polju od Ptuja do Limbuša pri Mariboru, ko sta jim nasproti prišli štajerska in koroška četa. Turki so se umaknili proti Brežicam, ko jim je na Bizeljskem ob Sotli pot zaprla kranjska četa. V boju so bili Kranjci premagani in od 450 vojakov izgubili 100 mož.
1476: Velik vpad Turkov na Kranjsko, ki nadaljujejo pot na Štajersko. 2.000 jih vdre pri Krškem, kjer napadejo Podsredo, Planino, Šentjur, Lemberg, Rogatec, Borl in naprej na Hrvaško. Zaradi zelo uspešnega roparskega napada in slabe obrambe istega leta ponovno vpadejo na Štajersko pri Pilštanju, Kozjemu, Sevnici, Brestanici in še na koncu pri Brežicah, preden se vrnejo v Bosno. Nato sprožijo še en velik napad skozi opustošeno deželo na Koroško, ki jo prav tako hudo oplenijo. Turki se vračajo in ropajo skozi Slovenj Gradec, Celje in se ustavijo pri Krškem za 8 dni in ropajo bližnjo okolico vključno z Brežicami, preden se vrnejo v Bosno.
1477: Turki ponovno ropajo po Kranjski. Tokrat izkoristijo notranji boj med cesarjem Friderikom II in Matijo Korvinom. V Savi pri prehodu v Krškem okoli 500 Turkov utone (vzrok neznan).

1478: Vpad Turške vojske na območje Brežic.
1479: Ogromna turška armada napade Hrvaško in jo povsem opustoši. Nato udarijo pri Medmurju v Slovenijo, kjer ropajo okoli Ptuja in popolnoma uničijo trg Ljutomer. Še ena armada udari skozi Brežice in Pilštanj na Štajersko, kjer pustošijo okoli Celja in izropajo kapucinski samostan, v katerem so bili tri dni. Pri vračanju Turkov skozi Brežice jih napade in premaga grof Jurij Zagorski (sin Celjskega vojskovodje Jana Vitovca). Istega leta v vojni med nemškim cesarjem Friderikom III. in ogrskim (Madžarskim) kraljem Matijo Korvinom (v izročilu kralj Matjaž) osvojijo Ogri mesto in grad Brežice, katere ostanejo v njihovi posesti naslednjih dvanajst let.
1480: Turki se vračajo iz bojnega pohoda po Koroškem in se za kratek čas utaborijo pri Brežicah. Zbrana zavezniška vojska pod vodstvom Jurija pl. Schaumburga jih tu preseneti in popolnoma potolče. V nekaterih virih je zapisano, da je tega leta 16.000 glava Turška vojska vdrla skozi Kranjsko na Koroško in se vračala skozi Štajersko z ogromnim plenom in 500 zajetimi duhovniki, vendar se ji nihče ni zoperstavil.
1482: Omenja se stolp brežiškega kastelana Jurija Minndorferja z Mehovega.
1491: Vpad Turkov v Brežice. Tega leta je tudi prvič omenjena grajska kašča. Istega leta grad in mesto Ogri izročijo Habsburžanom. Cesar Friderik III., kateri mestu potrdi stare pravice, doda dva sejma in dovoli uporabo lastnega mestnega broda. *Brežiška grajska kašča omenjena leta 1491 je lahko stala na drugi lokaciji, saj je današnja postavljena šele v 16. stol. in razširjena v 18. stol. in predstavlja eno izmed najlepše ohranjenih kašč v Sloveniji.

1492: Cesar Maksimilijan Habsburški zastavi brežiško gospostvo Rajnprehtu Brestaniškemu, ker mu je bil zelo zadolžen.
1493: Vpad Turkov na območje Brežic.
1494: Vpad Turkov na območje Brežic.
1497: Rajnprehtov sin Janez Brestaniški dobi v najem savski brod.
1501: Cesar Maksimilijan I. Habsburški podeli Brežicam svoj grb, pravico do tedenskega sejma ob sobotah in do letnih štiritedenskih sejmov na Lenartovo in Florijanovo. *Brežice so najverjetneje imele svoj grb že 250 let pred novo podelitvijo leta 1501.
1503: Janez Brestaniški pridobi ribišča v ribniku “Weyer”.
1512: Janez Brestaniški pridobi mestni Brežiški brod in kamnolom mehkega kamna na lokaciji Grič za popravilo gradu, ki je bil v zelo slabem stanu (verjetno turška obleganja).
1515: 15. junija se je v Brežicah zbralo okoli 9.000 upornih kmetov. Napadli in osvojili so grad in ga požgali. V gradu je bilo približno 70 branilcev, pod poveljstvom dveh bratov Marka in Štefana iz Klisa (Hrvaška). Poveljnik vitezov je bil Ludvik Reinecker. Kranjska dežela je Marku iz Klisa zaupala, da s svojo vojsko prepreči širjenje kmečkega upora. On pa je polovil okoli 500 žena in otrok moških kmečkih upornikov, kateri so se takrat mudili v Krškem, in jih prodal v Primorje. Ko se je vrnil iz Primorja, so ga pri Brežicah pričakali kmetje. Marko se je s svojim vojaškim spremstvom iz mesta umaknil v grad, pri tem pa mesto zažgal. Kmetje so grad obkolili in začeli spodkopavati vse tri stranice obzidja. Ko so branilci uvideli, da je še samo vprašanje časa preden bodo kmetje vdrli v grad, se Marko z dvanajstimi konjeniki zapodi skozi grajska vrata v samo množico kmetov z namenom, da se prebije na varno, ali pa častno umrejo. Kmetje so pravočasno podžagali most, ki se je tako pod težo konjenikov vdrl v obrambni jarek. Kmetje nato neusmiljeno pobijejo viteze in osvojijo grad. Po zmagi mrtvim sovražnikom posekajo glave, jih nataknejo na kole in jih še več dni zmagoslavno nosijo okoli, trupla pa pustijo nepokopana. Nad kmete gre koroška vojska 100 konjenikov in 400 pešcev pod poveljstvom Hieronima Zothna. V letu 1516 pride še dodatna pomoč cesarske vojske in upor dokončno zadušijo v decembru leta 1517. Zajeti kmetje so bili zaslišani pretepeni in mučeni. Vodje upora so po mučenju obesili, ostalim pomembnejšim figuram so rezali stran nosove in ušesa, ostale pa pretepli, pobrali premoženje in poslali na prisilno tlako. (Plemiška vojska, katera je prišla zadušit kmečki upor je na poti do upornikov ropala, požigala, posiljevala in pobijala po celi deželi. Zadeve so bile tako hude, da so se celo sami plemiči pritoževali nad ravnanjem cesarske vojske).

16. stol.: Prvi slovenski zapis Brežic, kot Bresecz in združenje naselja Gradišče z mestom Brežice v enotno mestno naselbino.
1522: Brežiško gospostvo dobi Jurij Brestaniški, kateri je namenil veliko sredstev za obnavljanje gradu mesta in drugih utrdb, ki so bile poškodovane v času kmečkih uporov. Do leta 1522 je bil mestni župnik Rupreht Plankol, katerega nadomesti Andrej Mindorfer. Istega leta se omenjajo dajatve za obmejne stražarje “wachtgeld”, kateri so bili stacionirani v obmejnih stolpih “wachtturren”. Prav tako naletimo na omembo 49 meščanskih družin, katere so se večinoma ukvarjale z obrtjo (Cimerman, Kovač, Lončar, 3 mesarije bratovščine rešnjega telesa, Kursner, Šmid, Šnajder, Štajnmec, Šuster, Veber, Kramer, nekaj hrvaških družin, Švab, Esterajher in v mestnih stolpih drobni plemiči) Florijanov in Miklavžev oltar v stari Lovrenčevi cerkvi. Drobni plemiči v štirih (verjetno kotnih) mestnih stolpih. Domneva se, da je v mestu prebivalo okvirno 300 prebivalcev.
1525: Omenja se grajska pristava in pohod Jurija Brestaniškega proti kmečkem uporu v Avstriji.
1528: Delno obnovljen grad in mesto pogorita, požgali naj bi ju Turki.
1529: Turki zadnjič ropajo okoli Brežic, ko se vračajo iz neuspelega obleganja cesarske prestolnice Dunaja. Istega leta pride do drugega izbruha kuge. 22. 1. 1529, cesar Ferdinand nameni 3000 goldinarjev za zidavo novega gradu in utrditev mesta, ki je trajalo 40 let.

1530: Rušenje starega Brežiškega gradu, kateri je bil v izredno slabem stanju in pričetek gradnje novega (v virih iz 16. stol. se lokacija starega gradu Brežice omenja na pri kolenu reke Save in mestnem kotu).
1538: Postavljeni so bili vsi štirje okrogli stolpi novega gradu z J in V veznima stranicama.

1544: Župnik v Brežicah je bil Krištof Strechenwain. Deželi je javil, da je reven župnik, da dobiva letno denarja le blizu 3 goldinarje, 3 mernikov (metzen) pravdne pšenice 1er desetine 60 mernikov pšenice, 28 mernikov rži, 20 mernikov ovsa, 100 mernikov prosa, 15 veder vina.

1549: Prodaja Werderjevega stolpa, katerega je kupil vladar za 340 goldinarjev.
1550: Rušenje Pihlerjevega stolpa. Glede na takratno lokacijo istočasne gradnje grajskih hlevov in nove Z zidne stranice med mestom in gradom, bi lahko domnevali, da je stolp stal nekje v JZ predelu mesta. *Močno predelana stavba grajskih hlevov se je v 19. stol. uporabljala za učenje jahanja konj “Reitschule”.

1551: Se v mesto naselijo državni vojaki za obrambo meje, istega leta so bili meščani zaradi tlake gradnje obzidja oproščeni plačevanja letnega mestnega davka 12 goldinarjev. Mojster Martin doseže čast mestnega sodnika.

1555: Pričetek gradnje novega, večjega obzidja, katerega delo so v večini končali leta 1561. Za gradnjo novega obzidja so porabljali kamenje starega obzidja, katerega je zidarski mojster Peter spodkopal in rušil v obrambni jarek. Istega leta je zidarski mojster Bernard De Riva zgradil Z stranico novega mestnega obzidja in združil grad z mestom. Severna mestna vrata je varoval masivni stolp z dvižnim mostom. Iz mestnega obzidja je segal 11 m. Obrambni jarek je bil širok tudi do 30 m in globok več kot 7 m, nad katerim je stalo obzidje visoko tudi do 7 m. Zločince je straža sprejemala na mestnih vratih, od koder so jih odpeljali do rotovža, pred katerim je potekalo sojenje.

1556: Pozimi tega leta je mojster Martin iz Bellinzone vodil izkop šute iz mestnega jarka, lomom mehkega kamna na Griču in trdega kamna pri Krški vasi. Pri delu so mu pomagali zidarji Dominik Valich in Ladiš (izkopala sta mestni jarek, z izkopano šuto obložila novo mestno obzidje in postavila temelje), Avguštin, Peter, Janže, kamnosek Simeon iz Vidma pri Šentrupertu pa je pričel klesati zidni venec. Apnar je bil Gregor Tribus iz Brežic, opekar Hans Lutenberger iz Klanjca. Spomladi se omenjata dva nova zidarja in sicer mojster Hans de Lalio iz Ptuja in polir Jernej iz Albriesa. Zaslužena sta za gradnjo nove V zidne stranice, katera je združila grad s starim mestnim obzidjem in tako zaprla prostor med mestom in gradom. Gradbeni pisar Jorg Plank v svojem poročilu deželi, govori o 50 klafter dolgem in precej visokem obzidju, ki je z oporniki debelo 2 klaftri (1 klaftra = 1.89 m). V novembru so opravljeno delo izmerili bratje Domenico, Andrea in Hans de Lalio, ter Martin iz Bellinzone in ugotovili, da je skupna dolžina obzidja 55 klafter in ne 50, kot je bilo s prva rečeno. Jorg Haler je posredoval nova opažanja in s tem povečal stroške gradnje. *Domenico dell’Allio je narisal tudi načrt utrjenih mest Brežic za katerega ni znano ali je še ohranjen. Leta 1563 je umrl med inšpekcijo utrjevanja med Hrvaško – Slovensko mejo.

1557: Omenja se mestni most pri Močniku. Istega leta umre mojster Martin Bellinzone, glavni mojster in sodnik, zaslužen za utrjevanje mesta in gradu Brežice. Pri delu mu je pomagal zidarski pomočnik Anzelm Plank ter zidarski mojster, apnar in kamnolomec Benedetto de la Tore. V virih se omenjata dva nova mojstra; Martin Omerzel in Baptista. Upravniki so pri utrjevanju mesta Brežice stanovali v upravni stavbi in JV grajskem stolpu. Dominik Valich pa se preseli v Krško in postane tamkajšnji meščan. Nadaljevalo se je rušenje J stranice starega mestnega obzidja okoli mestnih vrat. *Starih J mestnih vrat še niso porušili, saj so uporabljali dvižna vrata in most skozi še stoječi mestni obrambni jarek.
1562: Med mestom in novim gradom se omenja upravna zgradba “amthaus”.

1563: Za 8.761 goldinarjev je kupil brežiško gospostvo celjski vicedom Ludvik Ungnad.
1565: Je v Brežice pobegnila Uršula Henning (Hrvaški Susedgrad pri Zagrebu) pred njenim nasprotnikom Ferencem Tahijem, ki je v besu napadel grad Mokrice in s silo prišel na brežiško območje. *Susegrajsko gospostvo sta si polovično delili obe družini, kar je privedlo do oboroženega spopada v katerem je s pomočjo kmečke vstaje leta 1565 zmagala družina Henning, a se je Tahy čez štiri leta vrnil z novo vojsko in zmagal. Ferenc Tahy je tudi zaradi krutega ravnanja s kmeti znan, da je sprožil velik kmečki upor leta 1573.

1570: Omenja se mitnica, ki jo je upravljal Lenart Markovič s pisarjem Feliksom Roterjem. Istega leta se omenja huda lakota.
1573: 3. februarja Ilija Gregorič sporoči brežiškem gospostvu, da je on prvi za bogom, nad cesarjem in vsemi velikaši, da hoče obnoviti staro vero in
odpraviti vse nove naklade. Brežiškim meščanom je brez uspeha ponujal bratstvo, so mu pa meščani obljubili, da se ne bodo borili z njegovimi ljudmi. Istega dne so kmetje napadli grad Brežice, a sta ga Krištof Gall in kaštelan Gašper Possinger s težkim topom uspešno ubranila. Kmetje so desetim podložnikom, ki so grad branili, oplenili hiše. Kmetje so zasedli mesto brez odpora, tudi zato, ker je bil grajski oskrbnik brez vojakov. Debelemu županu spijejo vino, oplenijo mitnico in nekega kmeta v Dečnem selu pobijejo na tla, ker se jim je izmikal. V uporu je bil ujet Ilijev brat Simon Gregorič, katerega so zaprli v Brežiškem gradu. Po ustnem izročilu naj bi bil kratek čas v Brežicah zaprt tudi vodja kmečke vojske Matija Gubec. Ko so Matijo ulovili, so ga peljali na sojenje v Zagreb in se ustavili v vsakem gradu posebej, da so ga kazali kot trofejo. Od Brežic pa vse do Krškega naj bi na križe nabili premagane kmete in naj bi se zaradi tega še danes v Brežicah imenovala ulica stare pravde (ustno izročilo). *V novejših virih se omenja, da je bil Ilija Gregorič rojen v Brežiškem gospostvu leta 1520, v drugih virih pa v Čermošnjicah v Beli krajini ali na Hrvaškem.

1574: Mesto Brežice ponovno pogori in sproži novo pozidavo mestnih hiš in s tem uničenje starega mestnega srednjeveškega jedra.
1575: V Zdolah pri mestu se zgradi druga opekarna.

1576: Krištof Gal (upravitelj gradu Brežice) se z meščani sporazume, da bodo vzdrževali dva nočna stražarja in mestnega glasnika, skrbeli za požarno varnost ter red v mesnicah in štirih mestnih gostilnah.
1577: Po prizadevanjih predikanta in takratnega brežiškega župnika Antona Vramca začne v mesto prodirati luteranstvo. *Anton Vramec se je rodil v Ormožu, zgradil svoj dvor v Rigoncah pri Dobovi in bil zaposlen, kot kanonik v Zagrebu. Njegovo najbolj znano delo je Kronika VEZDA znovich zpravliena Kratka Szlouenzkim iezikom, leta 1578.

1583: Tega leta naj bi v Brežicah prišlo do tretjega kmečkega upora.
1584: So hoteli Brežiško gospostvo kupiti Slavonci in ga zahtevali zase. Zaradi pogajanj o prodaji se je istega leta v Brežicah sestala vladarjeva komisija, kateri se je pritožili sodnik, svetniki in vsa meščanska skupnost zoper Gala. Oviral jih je tudi v ribolovu, v gozdu in gmajni v Vrbini “Felbrach”, si je lastil stojnino v mestu, prav tako visoke sodne pravice, zelo škodil s tem, da je spremenil tok Save in ožil pomirjo.
1585: V Brežicah se omenjajo vislice kot “Hoch gericht”. Postavljene so bile v zahodnem predelu naselja Trnje ob Bizeljski cesti. Istega leta se omenja Miholovič, kateri je v gospostvu delal težave, saj je zbiral neposlušne podložnike za nov kmečki upor. Omenja se tudi množično priseljevanje ubežnikov iz jugovzhoda in močno povečana vinogradniška dejavnost. V brežiškem gospostvu je bilo kar 1022 vinogradov in še 200 na hrvaškem. Meščani niso opravljali več tlake, začeli so si postavljati koče izven mestnega obzidja. Omenja se tudi mestni brod pri Spodnjem Žabjeku (verjetno brod pri starem železnem mostu na skrajnem jugu mesta), kateri je letno prinašal 20 goldinarjev.
1586: Zacvetelo je brežiško gospostvo, saj je bila ustvarjena Vojna krajina. Na območje Gorjancev in Žumberka se je naselila uskoška vojska, katera je ustavila manjše turške roparske pohode.
1587: Brežice so imele oženjenega župnika Petra Salkovca, kateri je podpiral luteranstvo.
1588: Tega leta je bil zaradi prestopkov zaprt v mestni ječi sam mestni sodnik Boštjan Wayd. Istega leta ga je nasledil Fortunat Sustič.
1590: Franc Gal močno utrdi grad in zaostri odnose z meščani in brestaniškim sosedom. Poleg Gregorijanca iz Mokric je imel Franc tudi zelo veliko posesti v samem mestu Brežic.
1592: Omenja se župnik Jurij Vukasinič, kateri je bil nasprotnik luteranstva.
1597: Brežiški sodnik je Peter Schweinfunter.
1600: Brežiški sodnik je bil Matej Lavrič.
1611: Letnica na temeniku polkrožnega portala prve znane brežiške apoteke.

1625: Tretji izbruh kuge v mestu Brežice.
1646: V Brežicah pride do četrtega izbruha kuge.
1652: V Brežicah se petič in zadnjič pojavi kuga. Zaradi zadnjih dveh izbruhov kuge naj bi bila pozidana cerkev sv. Roka v severnem predelu izven mesta. Možno, da je nekje v okolici cerkve tudi grobišče umrlih kužnih domačinov.
1655: Tega leta preko Štajerske napade mesto Radgona 4000 Turkov. Cesar za obrambo postavi vojskovodjo grofa Montecuccolija iz Laškega. Na Štajerskem je zbral 6000 vojakov, kateri so letno stali 540.000 goldinarjev. Od teh jih je bilo 300 poslanih za obrambo mesta Brežice.
1660 – 1685: Izgradnja frančiškanskega samostana na pobudo grofa Gregorja VI. Frankopana. S podporo Attemsov pa so zgradili še baročno cerkev Antona Padovanskega. *V samostanu je bila tudi lekarna.
1668 – 1774: Pouk v Brežicah je potekal v frančiškanskem samostanu.

1675: V Radovljici se rodi slikar Frančišek Karel Remb, kateri je zaslužen za poslikavo viteške dvorane v gradu Brežice.

1694: Ignacija Marija Attems je kupil grad Brežice za 90.000 goldinarjev.
1718: Po epidemiji kolere je bila zgrajena cerkev sv. Roka (možno, da je na lokacji že stala prvotna manjša cerkev).
1730 – 1732: Frančiškanski samostan povišan za nadstropje, njegova cerkev pa prezidana.
1750: Frančiškanska cerkev sv Antona Padovanskega je bila na novo posvečena.
1754: Moll Bernhard Paul je objavil v knjigi (Atlantis Austriaci. Vol. XI. Tom. XVII.-XVIII. 1770-1780) domišljijsko skico obzidanega mesta Brežice s pravim poimenovanjem mestnih stolpov, vrat in lokacije arheoloških najdb. Lokacijo gradu je označil izven mesta, kot “alten schloss” (stari grad), upodobljen kot ruševino. V mestnem jedru je stalo 96 hiš.

Št. 1: Kamnita plošča vzidana v stolpu starega gradu.
Št. 2: Kamnita plošča vzidana v vodnem stolpu (ob stari cerkvi sv. Lovrenca).
Št. 3: Kamnita plošča vzidana v drugem vodnem stolpu lokacija ni znana.
Št. 4: Nagrobnik najden na pokopališču stare cerkve sv. Lovrenca.
Št. 5: Kamnita plošča vzidana v starih južnih mestnih vratih?
Št. 6: Kamnita plošča vzidana v severnih (Celjskih) mestnih vratih.
Št: 7: Počena kamnita plošča najdena na brežini pod staro cerkvijo sv. Lovrenca.

1756 – 1763: V Brežice pripeljejo okoli 4.000 pruskih vojakov zajetih v bitki pri Maksenu. Nastanjeni so bili v Brežiški grajski pristavi Marof “Maierhof”, kjer jih je večina pomrla za grižo (okoli 3.500). Pokopali pa so jih kar okoli pristave. Na franciscejskem katastru iz leta 1825 je še vedno označen spomenik na lokaciji pokopa, danes pa je na grobišču postavljena trgovina Lidl. V grajski pristavi so bili pred drugo vojno veliki grajski sadovnjaki. Na Marofu so imeli vprežne vole in tudi do 80 krav molznic mürztalske pasme za izdelavo polmastnega švicarskega sira in masla. Po drugi vojni so pristavo porušili in na njeni lokaciji postavili tovarno pohištva. Na pristavi je stala tudi soha sv. Vendelina, živinskega patrona.

1764: Od 14. stol. pa do leta 1764, so imele Brežice pravico do lastnega magistrata, mestnega sodstva v okviru mestnega pomerija (ozemlje pod mestno sodno oblastjo), kar je bilo označeno s kamni.
1768: Obnovljen je bil mestni rotovž.
1774: Od leta 1774 pa do leta 1780, je potekal pouk v hiši barona Moscona.
1781: Sava 25. januarja izpodjede del zahodnega mestnega brega, odnese del pokopališča in ogrozi nekdanjo cerkev sv. Lovrenca, zato so staro cerkev podrli in zgradili današnjo nasproti predhodni. Ta ista povodenj je uničila tudi kapelici sv. Miklavža in sv. Florijana, ki sta stali blizu današnjega mestnega parka, in 14 hiš v nekdanjem naselju Zasavje. Cerkev sv. Roka je že tretja cerkev zgrajena na istem mestu. 25. marca leta 1781 je bila v stari župnijski cerkvi sv. Lovrenca v Brežicah slovesna peta maša, ki je bila obenem tudi zadnje bogoslužje v tej cerkvi pred rušenjem.
1782: Zgrajena je bila trgovska hiša dell Cott.
1784: Cesar Jožef II. je potrdil pravico do volitve mestnega sodnika, 4 letne sejme in mestnega grba.
1825: V Brežicah je bilo zgrajeno prvo šolsko poslopje.
1861: Zaton splavarjenja v Brežicah. Prvotno so tovor na splavih vlekli ljudje. Kasneje pa s pomočjo volovske vprege, tudi do 20 živali naenkrat.
Konec 19. stol.: Brežice so imele pravice do devetih letnih sejmov.
1872: V Brežicah zgradijo prvo bolnišnico. Današnja je bila postavljena leta 1889. Njen graditelj je bil gradbeni mojster Viljem Fritsch.

1890: Ustanovitev Čitalnice.
1895: V Brežicah je bil zgrajen narodni dom.
1896: Nemci v šoli prepovejo dvojezični pouk in se lahko uporablja le nemški. Istega leta so 92 m pred izlivom reke Krke v reko Savo odkrili kip posvečen rimskemu vodnemu bogu Neptunu. Na podlagi tega se domneva brodarska postaja. Anton Linhart v bližini omenja sledove rimskega pravokotnega kopališča in kamnoloma na Čateškem bregu.
1904: Nemško govoreči Brežičani zgradijo nemški dom. Istega leta so slovensko govoreči Brežičani odprli Narodni dom, kjer so imeli svoje prostore Čitalnica, knjižnica, politično društvo Sava in brežiški Sokol. Istega leta je bil zgrajen Brežiški vodovodni stolp in stoji ob ostankih mestnega obzidja, kjer so stala vzhodna manjša mestna vrata. Voda v stolp je bila speljana iz zajetja v Brezini. Visok je 46 m.

1906: Pričetek gradnje starega železnega mostu čez reki Savo in Krko. Zahteva po gradnji se je pojavila na sevniškem taboru že leta 1869. Pred izgradnjo mostu se je za prečkanje reke uporabljal brod. 3. junija istega leta je v Brežicah prvič vihrala slovenska zastava. Mestna občina jih je prepovedala, a so pritožbi Slovencev morali ugoditi.

1908: Brežičani se razdvojijo na nemško in slovensko polovico, kateri med sabo ne občujejo več.
1909: Pričetek obratovanja Nemškega doma “Deutsches Haus”. Zgrajen je bil nasproti slovenskega Narodnega doma.

1910: V mestu Brežice je stalo 128 hiš. *V 300 letih se je število hiš v mestu povečalo samo za okoli 50 novih hiš.
1912: Schulverein zgradi nemško šolo, v stavbi je bila od 1921 do začetka druge svetovne vojne meščanska šola.
1917: 29. januarja Brežice prizadene potres magnitude 5.7 in močno poškoduje mesto in grad. V potresu sta dve osebi izgubili življenje, več je bilo ranjenih. Tla se niso umirila še več mesecev. V grajskem poslopju so bile uničene nekatere okrasne štukature in kitajski salon.

1914 – 1918: Viteška dvorana v gradu Brežice je bila preurejena v bolnišnico za ranjence s soške fronte.

1919: Ustanovitev nogometnega kluba Brežice.

1941: 6. aprila je nemško vojaško letalstvo bombardiralo jugoslovansko vojaško letališče v Cerkljah. Od 11. do 14. aprila 1941 pa so nemške čete zasedle večje kraje v Posavju in takoj pričeli z uničevanjem slovenskega naroda. Nemci so v Brežicah porušili samostansko cerkev svetega Antona Padovanskga in del frančiškanskega samostana ter objekt preuredili v gimnazijo (kot je še danes). Istega leta so iz Brežic izselili okoli 500 prebivalcev in v njihovih domovih nastanili Kočevarje. Brežice so bile med okupacijo najjužnejše mesto Tretjega rajha in v celotni okupaciji so prisilno izselili 17.259 ljudi. 27. septembra 1941 je NDH (neodvisna država Hrvaška) zasedene vasi Bregansko selo (Slovenska vas), Nova vas pri Mokricah, Jesenice, Obrežje in Rajec vključila v novo občino Bregana. Poleg omenjenih vasi je bil v NDH vključena tudi vas Čedem. 28. oktobra 1941 se je v Brežicah ustanovila Brežiška partizanska četa z nalogo preprečitve nasilnega izganjanja Slovencev iz domačih krajev.

1944: Nemci so zaradi njim preteče nevarnosti, mesto Brežice močno utrjevali. Še posebno utrjen je bil grad. V vsakem stolpu je bil nameščen en težki in dva lahka mitraljeza. Pri gradu je stal protitankovski jarek, protipehotne ovire in nekaj bunkerjev. V viteški dvorani pa je bilo skladiščenih približno 1.000 italijanskih pušk, 16 težkih avstrijskih mitraljezov in 9 minometov. V gradu je bila nastanjena nemška policija, nasproti gradu v dodatno utrjeni hiši pa vojaška straža, katera je nadzorovala dostop do mesta in stari most. Veliko streliva je bilo shranjeno tudi v narodnem domu v katerem je bil tudi sedež okrožnega vodstva. Nasproti cerkve sv. Lovrenca je stal bunker in okoli celotnega mesta je bil skopan strelski jarek. Bunkerji so bili postavljeni tudi izven starega mesta, pri bolnišnici pa protiletalska baterija.
1945: Teden dni po veliki noči so pričele nemške oblasti z evakuacijo kočevarskih žena in otrok. Na začetku maja se je pričela splošna evakuacija celotne nemške populacije. Tik pred kapitulacijo pa so ceste preplavile množice ustašev. Skozi Posavje se je tako umikalo približno 300.000 nemških vojakov in njihovih zaveznikov. V jutranjih urah 10. maja se je osma brigada 4. divizije JA spopadla s sovražnikom južno od Brežic. Po večurnem spopadu in podpori artilerije so zavezniki zavzeli mesto Brežice. Divizija JA je v brežiško-krški operaciji imela 24 mrtvih in 79 ranjenih. Sovražnikove izgube v tej operaciji pa so bile: 837 mrtvih, 792 ranjenih in 1.934 zajetih vojakov in oficirjev. Zaplenili so še 55 topov različnih kalibrov, 62 težkih minometov, 117 lahkih minometov, 2 letali in 2 tanka, zelo veliko pehotne oborožitve in različne vojaške opreme. V brežiški klavnici je bila nameščena baterija, katero sta čuvala dva vojaka z namenom razstrelitve mostu, a jima je dejanje preprečil Henrik Klabučar, kateri je prerezal vžigalne kable in stekel v grmovje. Vojaka sta za njim streljala, a ga nista zadela. Na žalost so med dve urnim artilerijskim spopadom ustaši ropali po Brežicah in pri tem našli osem civilov skritih v bunkerju, katere so pobili. Za zločin se je izvedelo šele po 1. juniju, ko je iz zaklonišča začelo smrdeti.
1949: V grad se naseli Posavski muzej Brežice.
2007: Med gradom in mestom je potekala arheološka raziskava, katera je odkrila ostaline poznobronaste naselbine.

Odkritje zidanih srednjeveških struktur (ostanki srednjeveškega gradu ali mesta) iz 13. stol. – 14. stol. Srednjeveško uničenje je vidno s številnimi ruševinskimi plastmi, žganino in pepelom.
Ponovna gradnja v 15. stol. – 16. stol.

GRAD BREŽICE

MESTNO OBZIDJE

STARI MOST

LEGENDE

Brežiški grad je sila star; zgradili so ga ajdje. To so bili ljudje, tako močni in veliki, da so imeli hrast za palico. Do polovice so zidali grad kleče, preko polovice pa stoje.
Eden izmed Frankopanov je dal obnoviti Brežiški grad in se je pri delu posluževal ujetih Turkov.
Bilo je to v daljnih in odmakjenih časih, ko so ljudje komaj da poseljevali zeleno dolino, poraščeno z mogočnimi gozdovi. Po dolini je leno tekla modra velika reka, ki je vijugala in naredila veliki ovinek pod mogočno skalo, ki je s svojimi belimi stenami sijala v popoldanskem soncu.
Ljudje so se skrivali v svojih kočah in se niso upali na plano, saj so dobili opozorilo velikega orla s premerom kril preko 10 komolcev, ki se je ustavil na vejah prečudovite in velike lipe, ki je bila okras na zaplati trave ob katerih so bile razporejene koče ljudi.
Orel je spregovoril: ‘Ne hodite te dni na polja, za reko in v gozdove, kajti Ajdi vam to prepovedujejo. Ajdi bodo delali in ko delajo, jih ne smete motiti. Mora biti čista tišina, le živalim, reki in gozdu je dovoljeno tiho šepetanje.’
Vaščani so vsi prestrašeni zbežali v svoje koče in se stisnili v kot čumnate, saj so se orla zelo bali.
Naslednji dan so v popolni tišini prišli Ajdi. S sabo so v malhah prinesli belo kamenje, tako lepo oblikovano in izklesano, da je bilo prav čarobno gledati Ajde, kako so prestopili reko in pokleknili pred veliko skalo. Ko so vsi pokleknili, so utihnili in prisluhnili. Čakali so na rajsko petje male ptičice, ki je vedno razveseljevala s svojim petjem tako Ajde kot ljudi. Ko je zapela svoj lepi napev, so Ajdi začeli delati. Nihče od vaščanov ni vedel, zakaj so Ajdje sploh prišli in zakaj so se ustavili ravno pri tisti veliki skali. Ajdi so lepo, kot po taktih lepe pesmi ptičice zlagali, prelagali in zapečatili polovico zgradbe.
Vaščani so prestrašeno kukali iz majnih okencev na svojih kočah. Niso veliko videli, saj je bil gozd zakrival pogled na veliko skalo. Videli so samo noge Ajdov, ki so klečali eden zraven drugega.
Okoli poldneva je hrup tolčenja in premetavnja velikih kamnitih gmot utihnilo. Vaščani so se zopet popolnoma potuhnili v kotu. Pesem ptičice je utihnila. Bila je grozna tišina, čas sploh ni tekel, vsi vaščani so pokleknili in molili. Niso vedeli, kaj se dogaja. Kar naenkrat se je zopet oglasila pesem ptičice in Ajdi so zopet začeli delati. Vaščani so se zopet opogumili in začeli kukakti izza oken. Videli so glave Ajdov, ki so se dvigovale visoko nad krošnjami smrek in hrastov. Zdaj je bilo vaščanom še bolj nejasno, kaj Ajdje sploh delajo tam in zakaj pesem ptičice traja že toliko časa.
Dan se je prevesil v popoldne, in ko je sonce sijalo še kar visoko, je pesem ptičice zopet ponehala. Ljudje so zopet pobegnili v kote čumnate in s strahom gledali proti vratom, in upali, da se jih bo mila usoda usmilila.
Ko so tako nemočni čepeli v kotih svojih koč, so zopet zaslišali mogočen glas velikega orla:
‘Ne bojte se, dragi ljudje, Ajdi vam nič nočejo. Pridite vsi ven, posedite se okoli velike lipe in poslušajte, kaj vam imam za povedati.’
Ljudje sprva sploh niso verjeli, da je mogočni orel tako ljubeznivo govoril. Še vedno so s strahom počasi začeli prihajati iz lesenih koč in stopicali v gosjem redu k lipi. Preteklo je kar nekaj časa, preden so se vsi posedli in z odprtimi usti zrli na vejo, na kateri je čepel orel z ogromnimi vsaj tri palce velikimi kremplji.
‘Ajdi so mi naročili, da vam povem, kaj morate narediti. Ajdi so zgradili grad, vi ga morate polepšati, opremiti in ga lepo vzdrževati. Najbolj zaslužni in najboljši izmed vas bodo postali oskrbnik gradu in varuhi gradu. Ne smete ga nikoli prepustiti tujcem. Nikoli ga ne smete podreti, nikoli ga ne smete oropati, vedno ga morate čuvati in ohranjati. Čez mnogo let, bo tukaj prišla mogočna vojska, ne se je ustrašit. Varovale vas bodo stena, grad in reka. Vedno skrbite za to, da bo grad kraljeval nad dolino in slavite delo Ajdov.’
Ko je to izrekel, je spustil iz svojih krempljev dva velika jelena in rekel:
‘To je za vas, da boste skrbo in vsak dan izpolnjevali vašo nalogo.’
Razprl je svoja velika krila in poletel daleč, daleč proti črnim gozdovom v daljavi. Ljudje so bili presrečni. Na hitro so postavili rogovile in prinesli drva in zakurili dva velika ognja in počasi pekli jelena, dar Ajdov. Ko je sonce začelo sijati z zlato rdečo barvo, se je lesk gradu odbijal kot prečudovita mavrica in ljudje so takrat prvič zagledali prečudovit grad na vrhu skale, ki se je kopal v sončnih žarkih. Ta pogled jih je očaral. Kot še danes očara vsakega, ki ga obišče.
Prerokba orla se je uresničila.
Mnogo let pozneje so se okoli gradu večkrat pojavile mogočne vojske Turkov. Vedno so se gradu izognile, le enkrat so poskušale grad zavzeti, ko so pridrvele iz Kranjske smeri. Ker niso mogle prekoračiti velike modre reke, so se utaborile nasproti gradu čez reko na velikem hribu. Naslednji dan so z veliko verigo poskušači, ki so jo napreli in iztrelili na grad, z njo razdejati obzidje gradu. Ko je veriga že bila razpeta preko velike reke, se je pretrgala na sredini. Ena polovica je padla v reko, druga polovica verige pa je priletela pred grad na tako imenovano ‘rajštolo’. Ta veriga še danes visi pred vhodom v Grad.
Ljudje so skrbeli za grad, najzaslužni so postali grofje in oskrbiki, in tako so s pomočjo zajetih Turkov popravili vso škodo, ki so jo ti povzročili na gradu in v vasi. Ti srečni časi so kaj kmalu minili, saj so graščaki postali zelo prevzetni in so na vsakem koraku izkoriščali kmete in jim nalagali tlako in jemali žito, oves, drobnico in ribe. Kmetje so se uprli, toda mogočna grajska vojska je kmete premagala. Za kazen so kmetje izgubilo dedne pravice na zemljo, prav tako pa so morali pod prisilo zgraditi cesto med Brežičami proti Zdolam. Ta cesta se še dandanes imenuje ‘puntarska cesta’.
Ščasoma se je mir med ljudi vrnil in zopet se je začela blaginja za prebivalce in gosposko na gradu. Grajski so zgradili veliko pristavo, petnajst minut oddaljeno od mostu, ki je prečkal veliko reko, s prostranimi hlevi še dandanes spominja na tiste čase. Tu še stoji na kamnitem stebru soha sv. Vendelina, živinskega patrona z nemškim napisom: ‘O sveti Vendelin, veliki živinski patron, kjer čuvaš ti, tam nobeno govedo ne oboli.’ Tudi na Marofu so gojili ogromno govedi in pripravljali mnogo sira in drugih dobrot. Zato so grajski potrebovali veliko hlapcev in dekel. Ker so to bili grajski hlapci in ne samo kmečki hlapci, so se prevzeli in veljali za nekaj več. Svojo prevzetnost so kazali ne samo pri ošabni noši med ostalil kmečkimi ljudmi, pač pa tudi s tem, da so – kakor nekdaj Judje pred Kristusom – v cerkvi poklekovali samo na eno koleno. Drugi ljudje so jih začeli posnemati, saj niso hoteli zaostajati za grajskimi in se je ta navada in šega začela in ohranila vse do sedanjih dni.
A največja skrivnost gradu ostaja. Ajdi so davno nekoč, ko so grad gradili, so v skalo, za dva njihova koraka globoko izkopali veliko sobano, jo okrasili z zlatom, biseri in drugimi preslestno lepimi kamni, na stenah visijo božansko lepe slike, na pročelju sobane je kraljevski prestol, ves v zlatu, za njim je veličastna arkadna z belim in črnim marmorjem narejena kapelica, ki nosi ime tistega, ki lahko ta zaklad izkoplje. A pri tem mora paziti, da ne poškoduje gradu in njegovih temeljev.
Nosite to skrivnost v svojem srcu tudi vi, kajti biseri so gradovi sami.
V nekem povodnju naj bi odneslo hrib, kateri je stal sredi savske struge J od mesta Brežice. Domnevno naj bi bilo to naselje Gradišče ali del njega.
Na lokaciji prvotne stare cerkve sv. Lovrenca, naj bi bilo izkopanih preko 200 grobov in njihovi ostanki preneseni na drugo lokacijo.
Med cesarskim uradnikom Avstro – Ogrske in Brežičanko naj bi se vnela ljubezen. Cesarski uradnik naj bi svoji izbranki s srci v vodovodnem stolpu pokazal svojo ljubezen.

LASTNIKI GRADU

Leta 1248: se na gradu omenjajo officials (Konrad iz Kozjega naj bi grad izdajalsko izročil tujcem).
Leta 1268: Salzburški nadškof.
Med leti 1277 – 1284: Henrik Svibenski – Planinski.
Leta 1309: Na gradu se omenjajo officials.
Leta 1322: Ekart iz Lipnice, Herman Čreteški “Reutenberg” in Friderik Slovenjgraški.
Med leti 1332 -1379: Amtman.
Leta 1353: Burggraf.
Leta 1367: Pfleger.
Od leta 1356: Hauptmann.
Leta 1367: Hans Puchaim.
Leta 1370: Gothard Neydtberg.
Leta 1379: Weygant.
Med leti 1425 – 1427: Sigmund Dobrnski.
Pred letom 1443: Oton Radovljiški.
Med leti 1444 – 1449: Janez Brestaniški.
Med leti 1450 – 1458: Žiga Višprijski (Weisspriach).
1457: Je nadškof oddal grad v fevd Viljemu Reispergerju.
1458: Hans Višprijski (Weisspriach).
1464: Klavž Višprijski (Weisspriach).
1466 – 1482 Jernej Mindorfer z Mehovega.
1478: V zastavi nadškof svak Andrej Kraig.
Leta 1479: Ogri.
Leta 1491: Habsburžani.
Med leti 1492 – 1497: Rajnpreht Brestaniški.
Leta 1497: Janez Brestaniški.
Med leti 1522 – 1541: Jurij Brestaniški.
Med leti 1541 – 1548: Krištof Brestaniški.
Leta 1550: Ivana Rajnpreht in Jurij Idunspeug.
Leta 1556: Jurij Haller.
Med leti 1563 – 1574: Ludvik pl. Ungnad.
Leta 1563: Miha Loissentritt.
Leta 1568: Hans Reiter.
Med leti 1573 – 1576: Krištof Gal.
Med leti 1578 – 1613: Franc Gall pl. Gallenstein (upravljal Andrej Vetter).
1604: Ludvika pl. Edlinga.
Leta 1644: Wolf Krištof Frankopan.
1694: Grof Ignac Marija Attems.
Do leta 1945: Attems.

BREŽIŠKO PODZEMLJE

Po pričanju domačina naj bi bile v prostoru pod cerkvijo sv. Lovrenca ruševine neke večje starejše zgradbe.
Na parceli 626 stoji zasut rov, kateri vodi v večji podzemni prostor iz katerega se lahko dostopa do drugih prostorov in tunelov. Nad tem rovu naj bi stal tudi podzemni nemški bunker iz druge vojne (pod današnjo skb banko).
Po pričanju se najdaljši rov Brežiškega podzemlja zaključi v naselju Šentlenart 2 km severno od gradu Brežice. Nekje na parcelah 33 in 35 naj bi stal vhod v ta rov, kateri je zaklenjen.
Iz Brežiškega gradu v smeri jug in zahod naj bi obstajali podzemni rovi.
Na parceli 1315 (J od gradu) stoji zasut rov v podzemni nemški bunker iz druge vojne. Na brežini naj bi se občasno našli artifakti nemških vojakov. Domnevno so približno 300 vojaških okupatorjev postrelili in jih pometali v protitankovski jarek, kateri je stal vzhodno tik ob gradu Brežice. Njihove uniforme in oznake so bile po navadi odvržene na drugo lokacijo, da se onemogoči identifikacija. Ujeti vojaki so morali pred eksekucijo kazensko kopati rove pod Brežicami, zato obstaja možnost, da so pod mestom tudi njihova grobišča.
V bližini parcele 1334/5 naj bi se videli ostanki nemškega bunkerja iz druge vojne, katerega so razstrelili partizani (verjetno je bil povezan s podzemnim bunkerjem na parceli 1315).
V parku pod današnjim mladinskim centrom je stal grajski vodnjak v katerega naj bi bila odvržena trupla trinajstih okupatorjev. Otrokom so še dolgo časa po vojni govorili, da je voda iz vodnjaka zastrupljena. Še nedavno je nekdo na lokaciji vodnjaka prižigal svečo.
Na lokaciji današnjega mladinskega centra je stala JLA vojašnica. V atrijskem prostoru je pokrov, kateri vodi do podzemnih skladišč.
V eni izmed brežiških hiš je v kletnem prostoru lesena deska, skozi katero se lahko dostopa do podzemnega prostora. V njem naj bi bila najdena 150 let stara steklenica vina.
Sredi mesta (danes pod cesto pri križišču) naj bi nekoč stalo veliko kamnito napajalno korito. Vožnja po novi cesti je bila dovoljena za vsa vozila tudi tovornjake a se je pri enem cesta na lokaciji korita ugreznila in so zaradi tega prepovedali vožnjo težkim vozilom.
V bližini ali na parceli 638 stoji na travnati površini kamen, pod katerim je vstop v brežiško podzemlje.
Pod parcelo 1514/2 (nekdanja vila, severno izven starega jedra) naj bi bili obokani prostori, kateri so zasuti z gradbenim materialom.
Pod parcelo 1248 (glasbena šola) so pri obnavljanju zasuli z gradbenim materialom podzemne prostore.
Na pločniku pred hišo Del Cott (parcela 673) je kamnita pravokotna anomalija. Pod kamni je vstop po okroglih stopnicah v lep obokan podzemni prostor. Od njega gre v smeri cerkve sv. Lenart rov, kateri pa je na pol poti zazidan. Domačini pravijo da se rov nadaljuje do cerkve pod katero so katakombe.

Brežiško podzemlje ni bilo nikoli v celoti raziskano, ker je veliko prostorov poplavljenih ali zasutih in predstavljajo nevarnost. Nekateri rovi so zelo ozki in je za raziskavo potrebna profesionalna jamarska ekipa.

GRB BREŽIC

V Brežicah naj bi stala tri naselja; Otok, Gradišče in Brežice, čeprav so se Brežice prvotno verjetno imenovale drugače. Ta tri naselja so se združila v enotne Brežice. Od tod naj bi po Viktorju Tillerju izhajali trije hribci v mestnem grbu Brežic.
Po drugi teoriji pa naj bi hribci predstavljali Štajersko, Kranjsko in Hrvaško.

Na črnem poznogotskem ščitu je zlata škarnična delitev, ki ima na ščitovem dnu modro vodo z valovitim rezom in nad njo zeleni trohrib.

POMEN HERALDIČNIH SIMBOLOV

Trohrib: naj bi simboliziral tri prvotna brežinska naselja, katera so se združila v enotne Brežice.
Reka: naj bi simbolizirala tako imenovana “brežiška vrata”, lokacija združitve reke Save in Krke.

BARVE

Črna: diamant, stanovitnost, ponižnost in mir.
Zlata: topaz, veličastnost, ugled, vrhovnost, dostojanstvo in bogastvo.
Zelena: smaragd, svoboda, veselje, upanje, ljubkost in zdravje.
Modra: safir, čast, slava, poštenost, zvestoba in trajnost.

PEČAT BREŽIC

29. marca 1535 je kralj Ferdinand I. Habsburški na prošnjo mestnega sodnika, sveta in občine meščanov Brežic s potrdilno listino mestu Brežice podelil grb. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu je shranjen pečat Brežic iz leta 1530. Na pečatu je napis “S*DER*STAT*RAIN”.

Pečata mesta Brežice iz druge polovice 16. stol. ali 17. stol.

Na pečatu so upodobljene vrtnice, katerih različne barve simbolizirajo različne heraldične pomene. Na žalost ni znane nobene barvne upodobitve, da bi lahko vedeli za kakšno vrtnico gre. Stil upodobitve vrtnice se imenuje “quinfoil” iz besed; “cinq” (pet) in “foil” (list).

Vrtnica: Simbol sedmega sina (krščanska vera), upanje in veselje.
Rdeča vrtnica: Milost, lepota, ljubezen in želja.
Bela vrtnica: Ljubezen, vera, šarm in nedolžnost.
Rumena vrtnica: Nezvestoba in ljubosumje.

BREŽIŠKI KOVANCI

ZEMLJEVIDI

Knjige

Jože Koropec: Brežice v srednjem veku, časopis za zgodovino in narodopisje 1976.
Jože Koropec: Iz zgodovine dolnjega slovenskega posavja v prvi polovici 16. stoletja, zgodovinski časopis 1985.
Jože Curk: Brežice, gradbena zgodovina gradu in mesta, časopis za zgodovino in narodopisje 1981.
Jože Curk: Brežiško gradbeništvo med renesanso in historicizmom, časopis za zgodovino in narodopisje 1996.
Janez Vajkard Valvasor: Slava Vojvodine Kranjske 1689.
Viktor Tiller: Zbrana dela 1939.
Veronika Škofljanec Jagodic: Brežice v predmarčni dobi 2020.
Alenka Kačičnik Gabrič: Župnija sv. Lovrenca v Brežicah, Kronika 2003.
Arhos d.o.o.: Poročilo o arheološkem dokumentiranju ob gradnji na lokaciji Brežice – stara trgovska šola 2012.
Arhos d.o.o.: Poročilo o predhodni arheološki raziskavi na lokaciji Brežice – drevored 2019.
Ivan Stopar: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji med Kozjanskim in porečjem Save 1993.
Ignacij Voje: Utrjevanje slovenskih mest za obrambo pred turškimi napadi 1987.
Igor Sapač: Ukročena lepotica, Sava v naročju zgodovine 2009.
Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark Jahrgang 75 1984.
Slobodan Olić, Uroš Bavec: Brežice – arheološko najdišče mestno jedro 2016.
Uroš Bavec: Brežice – grad. Uroš Bavec: Brežice – grobišče na Sejmišču 2006.
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije – Občina Brežice 2016.
Jože Tomc: Pot po Brežiškem podzemlju 1989.
Anton Vramec: Kronika vezda znovich zpravliena Kratka Szlouenzkim iezikom, 1578
Ivan Lapanje: Politična in kulturna zgodovina štajerskih Slovencev, 1884.
Grafenauer Bogo: Kmečki upori na Slovenskem,1962.
Matej Činkole: Značilnosti socialno – ekonomskega okolja in razvojne perspektive spodnjega Posavja, 2016.
Tomaž Teropšic: Nemško utrjevanje na Spodnjem Štajerskem proti koncu druge svetovne vojne, 2008.
Arhos d.o.o.: Poročilo o predhodni arheološki raziskavi na lokaciji Brežice – Prešernova 12, 2019.
Slobodan Olić: Brežice južna vrata – rezultati arheoloških raziskav v starem mesnem jedru, 2007.
Poročilo o arheološkem izkopavanju ostankov brežiškega obzidja na parceli št. 568 K.O. Brežice, 2005.
Poročilo o rezultatih arheološkega vrednotenja s sistemom testnih jarkov na trasi kko Brežice – grad (staro mestno jedro), 2006.
Poročilo o arheološkem vrednotenju z izkopom strojnih jarkov na območju izgradnje parkirišč na cesti pod obzidjem v Brežicah, 2007.
Poročilo o predhodni arheološki raziskavi na lokaciji Brežice – drevored, 2019.
Leskovec pri Krškem skozi čas II 2022.
Jure Grčar: Turški vpadi v Slovenske dežele, 2016.
Krško skozi čas, 1977.
Iztok Kapušin: 100 let nogometa v Brežicah, 2019.

Pričanja

Dr. Ivanka Počkar, etnologinja: Pot po brežiškem podzemlju, 29. 5. 1989.
Bužančič Žarko: Izpričane informacije o brežiškem podzemlju in ruševinami 2016.
Jože Tomc: Izpričane informacije o brežiškem podzemlju.
Adolf Kočar: Opis starih posebnosti mesta Brežice.

Kronološka zgodovina Brežic

Georg Matthäus Vischer: grad in mesto Brežice, 1681

Grb mesta Brežice (avtor: Rok Kranjc)

Grb Štajerske pokrajine (avtor Rok Kranjc)

Najdbe v bogatem keltskem grobu na Sejmišču

Keltski grob iz Brežic (T. Bregant)

Keltski grob iz Brežic (V. Šribar)

Keltski bojni voz (vir: vminiatures)

Domnevna lokacija prvotnega utrjenega naselja Gradišče. Arheološka izkopavanja v letu 2019 so na Z označenega območja odkrila samo novoveške ostaline (Fotografija: geopedija ortofoto)

Ogrski (Madžarski) vojak dinastije Árpád iz začetka 13. stol. (avtor: Győző Somogyi)

Brežiški kovanec salzburškega nadškofa Eberharda II. (1220—1230)

David Liuzzo: Grb nadškofije Salzburg, 2010

S kugo okuženi pacienti v Perugiji. Miniatura iz rokopisa La Franeschina, Italija, 16. stoletje.

Sigmund Feyerabund: Turški konjenik leta 1599

Erhard Schön (1530): Turki peljejo ujetnike na doživljensko suženjstvo, na tleh poteptano trupelce otroka.

Turške ladje, katere so pri osvajanjih naše dežele plule po Savi.

Grajska kašča iz začetka 18. stol. (Vir: DicsoverBrezice)

Notranji prostori grajske kašče (avtor: Rok Kranjc)

Adolf Bartels, Der Bauer in der deutschen Vergangenheit, Leipzig, 1900. (Slika prikazuje zasliševanje in mučenje kmetov z različnimi napravami)

Adolf Bartels, Der Bauer in der deutschen Vergangenheit, Leipzig, 1900. (plemiška vojska pobija kmete, pleni in požiga)

Rok Kranjc: Brežice leta 1529

Rok Kranjc: Brežice leta 1538

Rok Kranjc: Brežice leta 1548

Rok Kranjc: Brežice leta 1550

Rok Kranjc: Brežice leta 1553

Rok Kranjc: Brežice leta 1554

S puščico označena S stolpasta mestna vrata z mostom in obrambnim jarkom (vir: Žerovčeva karta struge reke Save, 1807)

Ostanki severnih stolpastih mestnih vrat (vir: informativna tabla ob nekdanjem stolpu)

Tloris severnih stolpastih mestnih vrat (vir: informativna tabla ob nekdanjem stolpu)

Mestni rotovž ali mestna hiša z brežiškim grbom in letnico 1769 (vir: discoverbrezice)

Rok Kranjc: Brežice leta 1555

Podoba mojstra Domenica dell'Allio (roj. ok. 1500 - 29.11. 1563 +). (vir: artistiticinesi-ineuropa)

Žig mojstra Domenica dell'Allio z začetnicami D in L (vir: artistiticinesi-ineuropa)

Rok Kranjc: Brežice leta 1556

Rok Kranjc: Brežice leta 1562

Rok Kranjc: Brežice leta 1562

Nagrobni kamen Ferenca Tahija (1526 - 1573). (vir: historyofcroatia)

Rok Kranjc: Severni mestni predel leta 1573

Brežiška ciglarna "ziegelhutte" (vir: Žerovčeva karta struge reke Save, 1807)

Antol Vramcze: Kronika VEZDA znovich zpravliena Kratka Szlouenzkim iezikom, leta 1578 (vir: wikipedija)

Mestna lekarna z letnicama 1611 in 1695 nad polkrožnim portalom (vir: lekarna-brezice)

Frančiškanski samostan Brežice: fotografija iz informativne table pred gimnazijo Brežice

Avtoportret slikarja Frančišeka Karla Remba leta 1710 (vir: wikipedija)

Viteška dvorana (avtor: Rok Kranjc, 2011)

Moll Bernhard Paul: mesto in grad Brežice, leta 1754

Moll Bernhard Paul: najdene starine v mestu Brežice, leta 1754

Pruska vojaka (G.Donn)

Grajska pristava Brežice "na Marofu"(vir: Žerovčeva karta struge reke Save, 1807)

Bolnišnica Brežice

Štajerski panter na sprednji fasadi bolnišnice

Lokacija manjših neutrjenih, vzhodnih mestnih vrat iz 16. stol.

Lokacija vzhodnih manjših neutrjenih mestnih vrat leta 1807 in poti speljane v sredino obrambnega jarka, katerega seka cesta.

Putnik: Brežiški vodovodni stolp leta 1950

Razglednica Brežic z Narodnim domom in naslikano slovensko zastavo leta 1905

Nemški dom na razglednici leta 1908

Hiša tesarja Krofla v Brežicah po potresu

Andrej Oberč (1940): Poskus rekonstrukcije mesta Brežice iz konca 16. stol.

Znak nogometnega kluba Brežice delan na osnovi brežiškega grba z letnico ustanovitve

Nemški vojaki pred občino Brežice

Fragment bronastodobne lončene posode. Vir: Slobodan Olić; Brežice južna - vrata, 2008

Bronastodobni vijaček. Vir: Slobodan Olić; Brežice južna - vrata, 2008

Zidani ostanki 13. stol. - 18. stol. Vir: Slobodan Olić; Brežice južna - vrata, 2008

Fragment lončene pečnice. Vir: Slobodan Olić; Brežice južna - vrata, 2008

Fragment lončene čaše. Vir: Slobodan Olić; Brežice južna - vrata, 2008

Betonske ovire iz druge vojne Vir: Slobodan Olić; Brežice južna - vrata, 2008

G. M. Vischers: mesto Brežice, 1681

Kaiser, Josef Franz: mesto Brežice, 1824/1833

Karl Reichert: mesto Brežice, 1860

Grad Brežice, 1950 (vir: Kamra)

Grad Brežice, 1963 (vir: Kamra)

Grad Brežice, 1965 (vir: Kamra)

Grad Brežice, začetek 20. stol. (vir: Kamra)

Aug. Šek: grad Brežice, 1900 (vir: Kamra)

Grad Brežice, 1911 (vir: Kamra)

Ostanek mestnega obzidja v SV predelu starega mesta.

Ostanek mestnega obzidja ob vodovodnem stolpu, sredi V stranice starega mesta

Ostanek mestnega obzidja ob vodovodnem stolpu, sredi V stranice starega mesta

Ostanek mestnega obzidja ob vodovodnem stolpu, sredi V stranice starega mesta

Zadnja vožnja z brodom (v ozadju se že gradi stari most), 1906 (vir: Kamra)

Gradnja mostu, 1906