Kronološka zgodovina Brežic

(Brežice, Brežce, Bresecz, Breßizi, Rann, Rhain, Rain, Raein, Ran, Raÿn, Rayne)

Georg Matthäus Vischer: grad in mesto Brežice, 1681

  • V Brežicah naj bi stala tri naselja; Otok, Gradišče in Brežice, čeprav so se Brežice prvotno verjetno imenovale drugače. Ta tri naselja so se združila v enotne Brežice. Od tod naj bi po Viktorju Tillerju izhajali trije hribci v mestnem grbu Brežic. Samo ime Brežice pa je izpeljano iz besede brežina. V zgodovinskih virih se ime Brežice prvič pojavi leta 1241 v nemški obliki “Rein” in v 16. stol. v slovenski obliki “Bresecz”.
  • Država: Slovenija
  • Pokrajina: Štajerska
  • Občina: Brežice
  • Mesto: Brežice
  • Koordinate: 45.90158, 15.59264

Grb mesta Brežice

Grb Štajerske pokrajine

BREŽICE

  • Leta 858 je bilo območje današnjih Brežic v lasti solnograškega nadškofa Luiprama, kateri jih je dobil od Bavarskega kralja Ludvika II. 
  • Leta 1016 je prvič zapisana meja po Sotli “Zotle”, katera je bila takrat verjetno del Savinjske mejne marke “Mark an der Sann”.
  • Po smrti moža Viljema II. Savinjskega, Hema Breže Seliška 6.1.1043 podari svoja posestva  na območju spodnjega Posavja salzburški nadškofiji, katero je takrat spadalo pod Brestaniško upravo “predium”, ki ga začne utrjevati. V 13. stol. se Posavje razdeli na štiri upravne enote: Brestanica, Brežice, Pišece in Sevnica. Kljub temu so novo ustvarjene enote še vedno podrejene Brestanici. *Heminega moža Viljema je leta 1036 iz maščevanja ubil Koroški vojvoda Adalbero Eppensteinski.
  • Solnograški nadškof Konrad naj bi med leti 1106 – 1147 utrdil prvotno gradišče in postavil grad za obrambo pred Ogrsko vojsko. Na gradu naj bi gospodarili Brežiški vazali – ministeriali od katerih naj bi se prvi omenjal Mendel Brežiški.

Domnevna lokacija prvotnega utrjenega naselja Gradišče in starega gradu Brežice

  • Leta 1127 se sklene prva mirovna pogodba med Ogri in Salzburgom, a so se obmejni spopadi in pustošenje nadaljevali.
  • Leta 1131 se sklene druga mirovna pogodba, katera je sprožila začetek razvoja Brežic, saj je bilo območje Posavja v hudih bojih povsem uničeno. V nekaj desetletjih se je populacija povečala, nastajale so nove vasi in prodaja ljudi v suženjstvo skoraj prenehala.

Ogrski vojak dinastije Árpád iz začetka 13. stol.

  • Listina izdana leta 1155 pri Rupertovi cerkvi na Vidmu ne omenja naselja z imenom Brežice, ker so bile verjetno še podrejene v sklopu naselja Gradišča.
  • Območje Brežic je prvotno spadalo pod Salzburg s središčem v Brestanici, a se je kmalu prestavilo v grad Stari grad pri Krškem.
  • Brežice se kot Rein v zgodovinskih virih prvič pojavijo šele leta 1241, kot sta se po njih poimenovala Ringel in Prehtel. Prehtel Bertold je živel v Brežicah tudi leta 1248, ko se ob njem omenja še star upravnik Gerhard. Naselje Brežice je nastalo načrtno ob stari vasi Gradišče, a so jo s svojo rastjo kmalu prekrile.
  •  Leta 1246 so bile Brežice del obširnega salzburškega zemljiškega gospostva “predio”. Takrat je grad Brežice nedvomno že stal, čeprav se omenja šele 1249 kot “castrum Reyne”(Več posrednih dokazov namiguje, da je prvotni stari grad stal južno od današnjega gradu). V nekaterih virih se tudi omenja, da je bil grad lesen, za kar ni nobenih dokazov. Nadškofi so radi prepuščali nekatera zemljišča v fevde vitezom, da se je tako povečalo število branilcev na območju nemirne meje.
  • Leta 1249 se v naselju Brežic prvič omenjata zdravnik “magister phisicus” in gostilničar “pincern”. Brežice se posredno prvič omenjajo kot trg, kateremu je bilo podrejenih 67 naselij. Pri trgu gre najverjetneje za omembo prvotnega starega trga pri Gradišču, blizu starega sejmišča (danes lokacija tovarne Jutranjka). Na franciscejskem katastru iz leta 1825 se še vedno zelo lepo vidi razširitev ceste za potrebe trgovanja. 
  • Leta 1252 se v gradu Brežice omenja prva nadškofova kovnica srebrnikov. Najdeni so bili srebrniki iz obdobja 1220 – 1230 tako lahko sklepamo, da je kovnica obstajala nekaj desetletij pred prvo omembo.
  • Leta 1268 so imele Brežice sedež deželnega sodstva “iuditium” na gradu Brežice.

Brežiški kovanec salzburškega nadškofa Eberharda II. (1220—1230)

  • Leta 1275 je Engel Brestaniški pristal na to, da bo povrnil povzročeno škodo Brežicam (vzrok ni znan, a gre verjetno za roparski pohod).
  • Leta 1292 je upravnik gospostva imel na voljo tudi vojaško posadko.
  • Leta 1297 umre prvi znani videmski župnik Markvard. Nadomesti ga Brežičan Engelbert,  omenjen leta 1311. Leta 1297 se tudi prvič posredno omenja cerkev sv. Lovrenca. Domneva se, da je bila zgrajena že leta 1200.

Z rdečo označena posest stare cerkve sv. Lovrenca, znotraj katere je stala tudi sama cerkev in grobišče.

  • Leta 1309 se omenja grajski kastelan, poveljnik grajske straže, Henrik iz Gabernice “Gabernicz”, kateri je poveljeval osmim stražarjem, grajskemu vratarju in nekaj slugam. Grajski vratar je imel skoraj dvakratno plačo v primerjavi z navadnim stražarjem. V naselju Gabernica je zelo verjetno stal tudi matični dvor Henrika. Istega leta se v salzburškem urbarju za gospostvo Brežic omenja 67 naselij. Gospostvo je segalo na severu do Hriba Orlica, na jugu do reke Save, na vzhodu do reke Sotle in zahodu do potoka Brestanica. Istega leta se Brežice “prvič” posredno omenjajo kot trg, ko se omenja Brežiški tržan “civis” Klavž. V grad Brežice je bilo tega leta iz vinogradov dostavljeno 180 veder vina (1 vedro je 26 litrov).
  • Leta 1314 se Brežice neposredno omenjajo kot trg. 
  • Leta 1315 se Brežice neposredno omenjajo kot trg.
  • Leta 1322 je plemiška vojska (razlog ni poznan) povsem razdejala in izropala naselja Obrež, “Gesyer?” in Senožet “Zenozet?”. (Lokaciji Gesyer in Zenozet  še nista odkriti. Verjetno okolica Dobove). Istega leta so Ogri (s Hrvaške) vdrli preko meje in izropali naselje Mihalovec pri Dobovi. Brežice se omenjajo kot mesto “civitas” z lastno mitnico “muta civitatis”. V gradu Brežice “castrum Raein” se omenjajo trije kastelani: Ekart iz Lipnice, Herman Čreteški “Reutenberg” in Friderik Slovenjgraški. V mestu Brežice si začne graditi obrambni stolp domačin Mentel (v virih prva omemba mestnega stolpa). Solnograški nadškof Ortolf podeli Brežicam dva sejma (na binkošti in na lovrencovo). Osem dni pred vsakim sejmom je veljal tržni mir. Meščani so imeli pravico ribolova, zato pa so morali z njimi postreči nadškofu in njegovemu spremstvu, kadar je prišel v mesto. Za nakup in celo za uveljavitev dedovanja posesti je moral nemeščan pridobiti soglasje nadškofa. Mestni privilegij je ohranjen na listini iz leta 1353.
  • Leta 1328 se v naselju Brežice prvič neposredno omenja cerkev sv. Lovrenca. Cerkev je prvotno stala na zahodni strani trga, nasproti današnje.
  • Leta 1329 se prvič omenja mestno obzidje, ki je bilo zgrajeno že pred to omembo. V samem obzidju so bili štirje vogalni stolpi, eden zunaj mesta pri severnih mestnih vratih, drugi zunaj mesta pri južnih mestnih vratih in nekaj plemiških stolpov znotraj mestnega obzidja. Skupno naj bi jih bilo vsaj deset. Tega leta je Peter, sin hrvaškega bana Henrika, s svojo vojsko iz Hrvaške oblegal mesto Brežice in opustošil njeno okolico. Istega leta se je moral opravičiti nadškofu za napad na njegovo mesto Brežice.
  • Leta 1330 se Brežice omenjajo kot trg, kljub temu da so bile takrat že mesto.
  • Leta 1332 se omenjata meščana Ivan, Ivanka in upravnik Ulrik.
  • Leta 1345 se Brežice imenujejo, kot mesto.
  • Leta 1346 se omenja Liza,  vdova nekdanjega grajskega stražarja Viljema Pišečkega, katera je po možu pridobljene posesti dala v zastavo.
  • Leta 1353 kastelani sklenejo pogodbo z nadškofom v kateri pridobijo dedno pravico do čuvanja gradu tudi po ženski liniji. To leto Ortolf Salzburški Brežice uradno povzdigne v mesto. Na čelu mestne uprave je bil mestni sodnik, ki ga je imenoval salzburški nadškof. Opravljal je civilno ter nižje kazensko in krvno sodstvo. 18. maja istega leta, nadškof odobri meščanom pravico do svobodnih volitev mestnega sodnika.
  • Leta 1354 je Hertnid iz Vivšnika prodal nadškofu stolp pri spodnjih brežiških mestnih vratih pri brežiškem gradu (današnji grad Brežice je bil najverjetneje zgrajen okoli tega mestnega stolpa, saj viri omenjajo pravokotni stolp sredi atrija gradu). Tega leta so tudi prvič omenjena severna in južna mestna vrata. Mestna cerkev sv. Lovrenca je prvotno spadala pod videmsko prafaro, od katere se je pred letom 1354 izločila kot vikariat, saj se omenja že Brežiški vikar Markard.
  • Leta 1358 se v Brežicah prvič pojavi izbruh kuge.
  • Leta 1366 je imel Konrad Abrahaimer v fevdu stolp v mestu.
  • Leta 1367 je bil upravnik gospostva Hans Puchaim.
  • Leta 1370 je bil upravnik gospostva Gothard Neydtberg.
  • Leta 1371 se omenja obdarovanje Marijinega oltarja v stari Lovrenčevi cerkvi.
  • Leta 1379 je bil upravnik gospostva Weygant.
  • Leta 1381 je omenjeno, da je eden izmed mestnih stolpov potreben obnove.
  • Leta 1384 se v Zakotu (zaselek vzhodno od mesta) omenja mlin.
  • Leta 1414 se omenja brežiški mestni sodnik Richter Erhard Raumschüssel.
  • Med leti 1425 – 1427 je bil upravnik brežiškega gospostva Sigmund Dobrnski.
  • Leta 1440 Brežice pridobijo nove mestne pravice.
  • Pred letom 1443 je bil upravnik brežiškega gospostva Oton Radovljiški.
  • Med leti 1444 – 1449 je bil upravnik brežiškega gospostva Janez Brestaniški.
  • Leta 1450 se omenja brežiški sodnik Jurij Schottl in upravnik brežiškega gospostva Sigmund Weispriach.
  • Leta 1457 je nadškof oddal v fevd gradove v brežiškem gospostvu, Viljemu Reispergerju.
  • Leta 1458 je bil upravnik gospostva Hans Weispriach.
  • Leta 1459 so Turki iz Bosne na poti proti Kranjski napadli in osvojili mesto Brežice.
  • Leta 1464 je bil upravnik gospostva Klavž Weispriach.
  • Leta 1466 se omenja vitez Jernej Mindorfer, kateri je v mestu kupil stolp in nekaj zemlje.
  • Leta 1469 in 1473 se Turki ponovno pojavijo pred Brežicami in izropajo okolico (Ravnanje Turkov 1469 je opisal sodobnik koroški župnik Jakob Unrest takole: Polovili se vse moške, stare in otroke pobili, vse drugo ljudstvo pa odpeljali s seboj. Otroke so nataknili po plotovih in jih v luže pohodili, ženske v otroški posteli zlorabili, vse cerkve požgali, božje telo neizmerno zasramovali, žene in dekleta do smrti zlorabili).
  • 14. avgusta leta 1475 je prišlo v dolini pod gradom Kunšperk do spopada med Turki, ki so se vračali z bojnega pohoda iz Koroške in deželno vojsko polkovnika Žige pl. Pohlheima. Turški poveljnik Ahmed Paša je bil razjarjen zaradi napada koroškega vojskovodje Jurija Šenka, ki je pri Brežicah pobil 200 Turkov. Paša se je vrnil po štajerski strani (Bizeljsko) s svojo 12.000 glavo vojsko in se najprej spopadel s 450 glavo četo poveljnika Polheima (območje Bizeljskega) . Kljub prvotno srditemu spopadu so združene štajerske enote omagale pred turško  premočjo in bile popolnoma uničene. V drugem spopadu pri Brežicah se je združena 6.400 glava najemniška vojska Korošcev, Štajercev in Kranjcev pod vodstvom Jurija Šenka, koroškega stotinka, spopadla z glavno 12.000 glavo turško vojsko, ki je prišla iz smeri Bizeljskega. V spopadu Turki popolnoma porazijo kristjane, ki izgubijo okoli 6.000 svojih; komaj 400 jih preživi. 124 plemičev je odpeljanih v suženjstvo. Turki izgubijo le 2.000 svojih. Med ubitimi plemiči so bili: Janez Gradenecker, Viljelm Gall, Viljelm Grazel, Andrej Naringer, dva plemiča Tattenbach in drugi. Med ujetimi je bil poveljnik Sigmund Polheim, kranjski stotnik, in koroški stotnik Jurij Šenk. Slednji je bil odkupljen za 4.000 goldinarjev.
  • Leta 1476 je potekal velik vpad Turkov na Kranjsko, ki nadaljujejo pot na Štajersko. 2.000 jih vdre pri Krškem, kjer napadejo Podsredo, Planino, Šentjur, Lemberg, Rogatec, Borl in naprej na Hrvaško. Zaradi zelo uspešnega roparskega napada in slabe obrambe istega leta ponovno vpadejo na Štajersko pri Pilštanju, Kozjemu, Sevnici, Brestanici in še na koncu pri Brežicah, preden se vrnejo v Bosno. Nato sprožijo še en velik napad skozi opustošeno deželo na Koroško, ki jo prav tako hudo oplenijo. Turki se vračajo in ropajo skozi Slovenj Gradec, Celje in se ustavijo pri Krškem za 8 dni in ropajo bližnjo okolico vključno z Brežicami, preden se vrnejo v Bosno.
  • Leta 1477 Turki ponovno ropajo po Kranjski. Tokrat izkoristijo notranji boj med cesarjem Friderikom II in Matijo Korvinom. V Savi pri prehodu v Krškem okoli 500 Turkov utone (vzrok neznan).
  • Leta 1478 vpad Turške vojske v Brežice.
  • Leta 1479 ogromna turška armada napade Hrvaško in jo povsem opustoši. Nato udarijo pri Medmurju v Slovenijo, kjer ropajo okoli Ptuja in popolnoma uničijo trg Ljutomer. Še ena armada udari skozi Brežice in Pilštanj na Štajersko, kjer pustošijo okoli Celja in izropajo kapucinski samostan, v katerem so bili tri dni. Pri vračanju Turkov skozi Brežice jih napade in premaga grof Jurij Zagorski (sin Celjskega vojskovodje Jana Vitovca). Istega leta v vojni med nemškim cesarjem Friderikom III. in ogrskim (Madžarskim) kraljem Matijo Korvinom (v izročilu kralj Matjaž) osvojijo Ogri mesto in grad Brežice, katere ostanejo v njihovi posesti naslednjih dvanajst let.
  • Leta 1480 se Turki vračajo iz bojnega pohoda po Koroškem in se za kratek čas utaborijo pri Brežicah. Zbrana zavezniška vojska pod vodstvom Jurija pl. Schaumburga jih tu preseneti in popolnoma potolče. V nekaterih virih je zapisano, da je tega leta 16.000 glava Turška vojska vdrla skozi Kranjsko na Koroško in se vračala skozi Štajersko z ogromnim plenom in 500 zajetimi duhovniki, vendar se ji nihče ni zoperstavil. 
  • Leta 1491 vpad Turkov v Brežice. Tega leta je tudi prvič omenjena grajska kašča. Lokacija kašče ni znana, saj je mestna kašča zgrajena šele v 16. stol. in razširjena v 18. stol. Istega leta grad in mesto Ogri izročijo Habsburžanom. cesar Friderik III., kateri mestu potrdi stare pravice, doda dva sejma in dovoli uporabo lastnega mestnega broda.
  • Med leti 1492 je cesar Maksimilijan Habsburški zastavil brežiško gospostvo Rajnprehtu Brestaniškemu, ker mu je bil zelo zadolžen.
  • Leta 1493 vpad Turkov na območje Brežic.
  • Leta 1494 vpad Turkov na območje Brežic.
  • Leta 1497 je dobil Rajnprehtov sin Janez Brestaniški v najem savski brod.
  • Leta 1501, cesar Maksimilijan I. Habsburški podeli Brežicam svoj grb, pravico do tedenskega sejma ob sobotah in do letnih štiritedenskih sejmov na Lenartovo in Florijanovo.
  • Leta 1503 je Janez Brestaniški pridobil ribišča v ribniku “Weyer”, leta 1512 pa še mestni Brežiški brod in kamnolome ob Savi za popravilo gradu, ki je bil v zelo slabem stanu (verjetno turška obleganja).
  • 15. junija 1515 se je v Brežicah zbralo okoli 9.000 upornih kmetov. Napadli in osvojili so grad in ga požgali. V gradu je bilo približno 60 branilcev (večinoma Uskokov), pod poveljstvom dveh bratov Marka in Štefana iz Klisa (Hrvaška). Poveljnik vitezov je bil Ludvik Reinecker. Kranjska dežela je Marku iz Klisa zaupala, da s svojo vojsko prepreči širjenje kmečkega upora. On pa je polovil okoli 500 žena in otrok moških kmečkih upornikov, kateri so se takrat mudili v Krškem, in jih prodal v Primorje. Ko se je vrnil iz Primorja, so ga pri Brežicah pričakali kmetje. Marko se je s svojim vojaškim spremstvom iz mesta umaknil v grad, pri tem pa mesto zažgal. Kmetje so grad obkolili in začeli spodkopavati vse tri stranice obzidja. Ko so branilci uvideli, da je še samo vprašanje časa preden bodo kmetje vdrli v grad, se Marko s šestimi konjeniki zapodi skozi grajska vrata v samo množico kmetov z namenom, da se prebije na varno. Kmetje so pravočasno podžagali in požgali most, ki se je tako pod težo konjenikov vdrl v obrambni jarek. Kmetje nato neusmiljeno pobijejo viteze in osvojijo grad. Po zmagi mrtvim sovražnikom posekajo glave, jih nataknejo na kole in jih še več dni zmagoslavno nosijo okoli, trupla pa pustijo nepokopana. Nad kmete gre koroška vojska 100 konjenikov in 400 pešcev pod poveljstvom Hieronima Zothna.  V letu 1516 pride še dodatna pomoč cesarske vojske in upor dokončno zadušijo v decembru leta 1517.
  • 16. stol. prvi slovenski zapis Brežic, kot Bresecz.
  • Leta 1522 je brežiško gospostvo dobil Jurij Brestaniški, kateri je namenil veliko sredstev za obnavljanje gradu mesta in drugih utrdb, ki so bile poškodovane v času kmečkih uporov. Do leta 1522 je bil mestni župnik Rupreht Plankol, katerega nadomesti Andrej Mindorfer. Istega leta se omenjajo dajatve za obmejne stražarje “wachtgeld”, kateri so bili stacionirani v obmejnih stolpih “wachtturren”. Prav tako naletimo na omembo 49 meščanskih družin, katere so se večinoma ukvarjale z obrtjo (Cimerman, Kovač, Lončar, 3 mesarije bratovščine rešnjega telesa, Kursner, Šmid, Šnajder, Štajnmec, Šuster, Veber, Kramer, nekaj hrvaških družin, Švab, Esterajher in v mestnih stolpih drobni plemiči). Florijanov in Miklavžev oltar v stari Lovrenčevi cerkvi. Drobni plemiči v štirih (verjetno kotnih) mestnih stolpih.
  • Leta 1525 se omenja grajska pristava in pohod Jurija Brestaniškega proti kmečkem uporu v Avstriji.
  • Leta 1528 sta delno obnovljen grad in mesto pogorela, požgali naj bi ju Turki.
  • Turki so zadnjič ropali okoli Brežic leta 1529, ko so se vračali iz neuspelega obleganja cesarske prestolnice Dunaja. Istega leta pride do drugega izbruha kuge in cesar Ferdinand nameni 3000 zlatnikov za zidavo novega gradu in utrditev mesta.
  • Leta 1530 so podrli stari Brežiški grad, kateri je bil v izredno slabem stanju in pričeli z gradnjo novega na novi lokaciji pri mestu.
  • Leta 1538 so stali vsi štirje okrogli stolpi novega gradu z J in V veznima stranicama.

Grad Brežice znotraj katerega stoji mestni stolp in mesto Brežice leta 1538 (rotirana postavitev atrijskega stolpa je delana na podlagi skice Igorja Sapača)

  • Leta 1544 je bil župnik v Brežicah Krištof Strechenwain. Deželi je javil, da je reven župnik, da dobiva letno denarja le blizu 3 goldinarje, 3 mernikov (metzen) pravdne pšenice 1er desetine 60 mernikov pšenice, 28 mernikov rži, 20 mernikov ovsa, 100 mernikov prosa, 15 veder vina.
  • Leta 1549 se omenja Werderjev stolp, ki ga je kupil vladar za 340 goldinarjev.
  • Leta 1550 so za gradnjo novega mestnega zidu podrli Pihlerjev stolp. Glede na takratno lokacijo gradnje hleva bi lahko domnevali, da gre tukaj za JZ mestni kotni stolp.
  • Leta 1551 se v mesto naselijo državni vojaki za obrambo meje, istega leta so bili meščani zaradi tlake gradnje obzidja oproščeni plačevanja letnega mestnega davka 12 goldinarjev. Mojster Martin postane mestni sodnik. Leta 1551 mojster Martin doseže čast mestnega sodnika.
  • 16. stol. se prične gradnja grajskih hlevov v mestu. Močno predelana stavba se je v 19. stol. uporabljala za učenje jahanja konj “Reitschule”.
  • Leta 1555 so začeli gradili novo večje obzidje in so z delom večinoma končali leta 1561. Severna mestna vrata je varoval masivni stolp z dvižnim mostom. Iz mestnega obzidja je segal 11 m. Obrambni jarek je bil širok tudi do 30 m in globok več kot 7 m. Zločince je straža sprejemala na mestnih vratih, od koder  so jih odpeljali do rotovža, pred katerim je potekalo sojenje.
  • Leta 1557 se omenja mestni most pri Močniku.
  • Leta 1562 se omenja upravna zgradba “amthaus”.
  • Leta 1563 je za 8.761 goldinarjev kupil brežiško gospostvo celjski vicedom Ludvik Ungnad.
  • Leta 1565 je v Brežice pobegnila Uršula Susedgrajska (iz Hrvaške) pred njenim nasprotnikom Tahijem, ki je v besu napadel grad Mokrice in s silo prišel na brežiško območje.
  • Leta 1570 se omenja mitnica, ki jo je upravljal Lenart Markovič s pisarjem Feliksom Roterjem.
  •  3. februarja leta 1573 Ilija Gregorič sporoči brežiškem gospostvu, da je on prvi za bogom, nad cesarjem in vsemi velikaši, da hoče obnoviti staro vero in
    odpraviti vse nove naklade. Brežiškim meščanom je brez uspeha ponujal bratstvo, so mu pa meščani obljubili, da se ne bodo borili z njegovimi ljudmi. Istega dne so kmetje napadli grad Brežice, a sta ga Krištof Gall in kaštelan Gašper Possinger s težkim topom uspešno ubranila. Kmetje so desetim podložnikom, ki so grad branili, oplenili hiše. Kmetje so zasedli mesto brez odpora, tudi zato, ker je bil grajski oskrbnik brez vojakov. Debelemu županu spijejo vino, oplenijo mitnico in nekega kmeta v Dečnem selu pobijejo na tla, ker se jim je izmikal. V uporu je bil ujet Ilijev brat Simon Gregorič in zaprt v Brežiškem gradu. Po ustnem izročilu naj bi bil kratek čas v Brežicah zaprt tudi vodja kmečke vojske Matija Gubec. Ko so Matijo ulovili, so ga peljali na sojenje v Zagreb in se ustavili v vsakem gradu posebej, da so ga kazali kot trofejo. Od Brežic pa vse do Krškega naj bi na križe nabili premagane kmete in naj bi se zaradi tega še danes v Brežicah imenovala ulica, Ulica stare pravde (ustno izročilo). V novejših virih se omenja, da je bil Ilija Gregorič rojen v Brežiškem gospostvu leta 1520, v drugih virih pa v Čermošnjicah v Beli krajini.
  • Leta 1574 mesto ponovno pogori.
  • Leta 1575 se v Zdolah pri mestu zgradi druga opekarna.
  • Leta 1576 se Krištof Gal (upravitelj gradu Brežice) z meščani sporazume, da bodo vzdrževali dva nočna stražarja in mestnega glasnika, skrbeli za požarno varnost ter red v mesnicah in štirih mestnih gostilnah.
  • Leta 1577 je v mesto vdiralo luteranstvo po prizadevanjih predikanta Antona Vramca.
  • Leta 1583 naj bi v Brežicah prišlo do tretjega kmečkega upora.
  • Leta 1584 so hoteli Brežiško gospostvo kupiti Slavonci in ga zahtevali zase.
  • Leta 1585 se omenjajo vislice “Hoch gericht” v zahodnem predelu naselja Trnje ob Bizeljski cesti.
  • Leta 1587 so imele Brežice oženjenega župnika Petra Salkovca, ki je podpiral luteranstvo.
  • Leta 1588 je bil zaradi prestopkov zaprt v mestni ječi sam mestni sodnik Boštjan Wayd. Istega leta ga je nasledil Fortunat Sustič.
  • Leta 1590 je Franc Gal močno utrdil grad in zaostril odnose z meščani in brestaniškim sosedom. Poleg Gregorijanca iz Mokric je imel Franc tudi zelo veliko posesti v samem mestu Brežic.
  • Leta 1592 se omenja župnik Jurij Vukasinič, kateri je bil nasprotnik luteranstva.
  • Leta 1597 je bil brežiški sodnik Peter Schweinfunter.
  • Leta 1600 je bil brežiški sodnik Matej Lavrič.
  • Leta 1625 se kuga že tretjič pojavi v Brežicah.
  • Leta 1641 se omenja mestna lekarna.
  • Leta 1646 pride v Brežicah do četrtega izbruha kuge.
  • Leta 1652 se v Brežicah petič in zadnjič pojavi kuga.
  • Leta 1655 preko Štajerske napade mesto Radgona 4000 Turkov. Cesar za obrambo postavi vojskovodjo grofa Montecuccolija iz Laškega. Na Štajerskem je zbral 6000 vojakov, kateri so letno stali 540.000 goldinarjev. Od teh jih je bilo 300 poslanih za obrambo mesta Brežice.
  • Frančiškanski samostan je bil zgrajen med letoma 1660 in 1685 na pobudo grofa Gregorja VI. Frankopana. S podporo Attemsov pa so zgradili še baročno cerkev Antona Padovanskega.
  • Med leti 1668 in 1774 je v Brežicah potekal pouk v frančiškanskem samostanu.
  • Leta 1675 se je v Radovljici rodil slikar Frančišek Karel Remb, kateri je zaslužen za poslikavo viteške dvorane v gradu Brežice.

Avtoportret slikarja Frančišeka Karla Remba leta 1710

  • Sliko mesta Brežice je leta 1754 Moll Bernhard Paul objavil v knjigi (Atlantis Austriaci. Vol. XI. Tom. XVII.-XVIII. 1770-1780) in domišljijsko skico obzidanega mesta Brežice s pravim poimenovanjem mestnih stolpov in lokacije arheoloških najdb. Lokacijo gradu je označil izven mesta, kot “alten schloss” (stari grad), upodobljen kot ruševina.

Moll Bernhard Paul 1754

  • 1. Kamnita plošča vzidana v stolpu starega gradu.
  • 2. Kamnita plošča vzidana v vodnem stolpu (ob stari cerkvi sv. Lovrenca).
  • 3. Kamnita plošča vzidana v drugem vodnem stolpu lokacija ni znana.
  • 4. Nagrobnik najden na pokopališču stare cerkve sv. Lovrenca.
  • 5. Kamnita plošča vzidana v starih južnih mestnih vratih?
  • 6. Kamnita plošča vzidana v severnih (Celjskih) mestnih vratih.
  • 7. Počena kamnita plošča najdena na brežini pod staro cerkvijo sv. Lovrenca.
  • Leta 1756 – 1763 so pripeljali v Brežice okoli 4.000 pruskih vojakov zajetih v bitki pri Maksenu. Nastanjeni so bili v Brežiški grajski pristavi Marof “Maierhof”, kjer jih je večina pomrla za grižo (okoli 3.500). Pokopali pa so jih kar okoli pristave. Na franciscejskem katastru iz leta 1825 je še vedno označen spomenik na lokaciji pokopa, danes pa je na grobišču postavljena trgovina Lidl. V grajski pristavi so bili pred drugo vojno veliki grajski sadovnjaki. Na Marofu so imeli vprežne vole in tudi do 80 krav molznic mürztalske pasme za izdelavo polmastnega švicarskega sira in masla. Po drugi vojni so pristavo porušili in na njeni lokaciji postavili tovarno pohištva. Na pristavi je stala tudi soha sv. Vendelina, živinskega patrona. 
  • Do leta 1764 (od 14. stol.) so imele Brežice pravico do lastnega magistrata, mestnega sodstva v okviru mestnega pomerija (ozemlje pod mestno sodno oblastjo), kar je bilo označeno s kamni.
  • Leta 1774 do leta 1780 je potekal pouk v hiši barona Moscona.
  • 25. januarja leta 1781 je Sava izpodjedla del zahodnega mestnega brega, odnesla del pokopališča in ogrozila nekdanjo cerkev, zato so staro cerkev podrli in zgradili današnjo skoraj nasproti predhodni. Ta ista povodenj je uničila tudi cerkvi sv. Miklavža in sv. Florijana, ki sta stali blizu današnjega mestnega parka, in 14 hiš v nekdanjem naselju Zasavje. Cerkev sv. Roka je že tretja cerkev zgrajena na istem mestu. Domnevni vzrok gradnje prve v 17. stol. je bila kuga. 25. marca leta 1781 je bila v stari župnijski cerkvi sv. Lovrenca v Brežicah slovesna peta maša, ki je bila obenem tudi zadnje bogoslužje v tej cerkvi pred rušenjem.
  • Leta 1784, cesar Jožef II. potrdi pravico do volitve mestnega sodnika, 4 letne sejme in mestnega grba.
  • Leta 1825 so zgradili prvo šolsko poslopje.
  • Do leta 1861 so tovor na splavih vlekli ljudje. Po tem letu pa s pomočjo volovske vprege, tudi do 20 živali naenkrat.
  • Ob koncu 19. stol. so imele Brežice pravice do devetih letnih sejmov.
  • Leta 1872 so v Brežicah zgradili bolnišnico. Današnja je bila postavljena leta 1889.
  • Slovenci so 1890 ustanovili Čitalnico.
  • Leta 1895 so v Brežicah zgradili narodni dom.
  • Leta 1896 so nemci v šoli prepovedali dvojezični pouk in se je lahko uporabljal le nemški.
  • Leta 1904 so nemško govoreči Brežičani zgradili nemški dom. Istega leta so slovensko govoreči Brežičani odprli Narodni dom, kjer so imeli svoje prostore Čitalnica, knjižnica, politično društvo Sava in brežiški Sokol. Istega leta je bil zgrajen Brežiški vodovodni stolp in stoji na ostankih mestnega obzidja. Voda je bila speljana iz zajetja v Brezini. Visok je 46 m. Posredni dokazi kažejo, da je na vzhodni stranici stal pravokotni mestni obrambni stolp, kateri je bil speljan ven iz obzidja v obrambni jarek. Mestni porušeni stolp bi tako stal ob vodovodnem.

Lokacija domnevnega starega mestnega stolpa "blind thirl" in vzhodnega manjšega vhoda v mesto

Putnik: Brežiški vodovodni stolp leta 1950

  • Leta 1906 je stekla gradnja starega mostu čez reki Sava in Krka. Zahteva po gradnji se je pojavila na sevniškem taboru že leta 1869. Pred izgradnjo mostu se je za prečkanje reke uporabljal brod. 3. junija istega leta je v Brežicah prvič vihrala slovenska zastava. Mestna občina jih je prepovedala, a so pritožbi Slovencev morali ugoditi.

Razglednica Brežic z Narodnim domom in naslikano slovensko zastavo leta 1905

  • Leta 1908 so se Brežičani povsem razdvojili na nemško in slovensko polovico, kateri med sabo niso več občevali.
  • Leta 1909 je začel obratovati Nemški dom “Deutsches Haus”. Zgrajen je bil nasproti Narodnega doma.

Nemški dom na razglednici leta 1908

  • Leta 1912 je Schulverein zgradil nemško šolo, v stavbi je bila od 1921 do začetka druge svetovne vojne meščanska šola.
  • 29. januarja leta 1917 je Brežice prizadel potres magnitude 5.7 in močno poškodoval mesto in grad. V potresu je nekaj ljudi izgubilo življenje, več je bilo ranjenih.

Hiša tesarja Krofla v Brežicah po potresu

  • 6. aprila leta 1941 je nemško vojaško letalstvo bombardiralo jugoslovansko vojaško letališče v Cerkljah. Od 11. do 14. aprila 1941 pa so nemške čete zasedle večje kraje v Posavju in takoj pričeli z uničevanjem  slovenskega naroda. Nemci porušili cerkev in del frančiškanskega samostana ter objekt preuredili v gimnazijo (kot je še danes). Istega leta so iz Brežic izselili okoli 500 prebivalcev in v njihovih domovih nastanili Kočevarje. Brežice so bile med okupacijo najjužnejše mesto Tretjega rajha in v celotni okupaciji so prisilno izselili 17.259 ljudi. 27. septembra 1941 je NDH (neodvisna država Hrvaška) zasedene vasi Bregansko selo (Slovenska vas), Nova vas pri Mokricah, Jesenice, Obrežje in Rajec vključila v novo občino Bregana. Poleg omenjenih vasi je bil v NDH vključena tudi vas Čedem. 28. oktobra 1941 se je v Brežicah ustanovila Brežiška partizanska četa z nalogo preprečitve nasilnega izganjanja Slovencev iz domačih krajev.
  • Leta 1944 so nemci zaradi njim preteče nevarnosti, mesto Brežice močno utrjevali.  Še posebno utrjen je bil grad. V vsakem stolpu je bil nameščen en težki in dva lahka mitraljeza. Pri gradu je stal protitankovski jarek, protipehotne ovire in nekaj bunkerjev. V viteški dvorani pa je bilo skladiščenih približno 1.000 italijanskih pušk, 16 težkih avstrijskih mitraljezov in 9 minometov. V gradu je bila nastanjena nemška policija, nasproti gradu v dodatno utrjeni hiši pa vojaška straža, katera je nadzorovala dostop do mesta in stari most. Veliko streliva je bilo shranjeno tudi v narodnem domu v katerem je bil tudi sedež okrožnega vodstva. Nasproti cerkve sv. Lovrenca je stal bunker in okoli celotnega mesta je bil skopan strelski jarek. Bunkerji so bili postavljeni tudi izven  starega mesta, pri bolnišnici pa protiletalska baterija. 
  • Leta 1945 so teden dni po veliki noči pričele nemške oblasti z evakuacijo kočevarskih žena in otrok. Na začetku maja se je pričela splošna evakuacija celotne nemške populacije. Tik pred kapitulacijo pa so ceste preplavile množice ustašev. Skozi Posavje se je tako umikalo približno 300.000 nemških vojakov in njihovih zaveznikov. V jutranjih urah 10. maja se je osma brigada 4. divizije JA spopadla s sovražnikom južno od Brežic. Po večurnem spopadu in podpori artilerije so zavezniki zavzeli mesto Brežice. Divizija JA je v brežiško-krški operaciji imela 24 mrtvih in 79 ranjenih. Sovražnikove izgube v tej operaciji pa so bile: 837 mrtvih, 792 ranjenih in 1.934 zajetih vojakov in oficirjev. Zaplenili so še 55 topov različnih kalibrov, 62 težkih minometov, 117 lahkih minometov, 2 letali in 2 tanka, zelo veliko pehotne oborožitve in različne vojaške opreme. V brežiški klavnici je bila nameščena baterija, katero sta čuvala dva vojaka z namenom razstrelitve mostu, a jima je dejanje preprečil Henrik Klabučar, kateri je prerezal vžigalne kable in stekel v grmovje. Vojaka sta za njim streljala, a ga nista zadela. Na žalost so med dve urnim artilerijskim spopadom ustaši ropali po Brežicah in pri tem našli osem civilov skritih v bunkerju, katere so pobili. Za zločin se je izvedelo šele po 1. juniju, ko je iz zaklonišča začelo smrdeti.

GRAD BREŽICE

G. M. Vischers: mesto Brežice, 1681

Kaiser, Josef Franz: mesto Brežice, 1824/1833

Karl Reichert: mesto Brežice, 1860

Grad Brežice, 1950 (vir: Kamra)

Grad Brežice, 1963 (vir: Kamra)

Grad Brežice, 1965 (vir: Kamra)

Grad Brežice, začetek 20. stol. (vir: Kamra)

Aug. Šek: grad Brežice, 1900 (vir: Kamra)

Grad Brežice, 1911 (vir: Kamra)

MESTNO OBZIDJE

Ostanek mestnega obzidja v SV predelu starega mesta.

Ostanek mestnega obzidja ob vodovodnem stolpu, sredi V stranice starega mesta

STARI MOST

Zadnja vožnja z brodom (v ozadju se že gradi stari most), 1906 (vir: Kamra)

Gradnja mostu, 1906

Most pred drugo vojno

LEGENDE

  • Brežiški grad je sila star; zgradili so ga ajdje. To so bili ljudje, tako močni in veliki, da so imeli hrast za palico. Do polovice so zidali grad kleče, preko polovice pa stoje.
  • Eden izmed Frankopanov je dal obnoviti Brežiški grad in se je pri delu posluževal ujetih Turkov.
  • Pri brežiški graščini so imeli v prejšnjih časih izdatno živinorejo. Na »Marofu« so redili obilo krav in pripravljali mnogo sira. V ta namen so potrebovali tudi primerno število hlapcev. Ti graščinski hlapci so bili sila prevzetni. Svojo prevzetnost so kazali ne samo po ošabni noši, ampak tudi s tem, da so — kakor nekdaj Judje pred Kristusom — v cerkvi poklekovali samo na eno koleno. Drugi prevzetnjaki so jih jeli posnemati in tako se je ta grda šega začela in ohranila, do današnjega dne.
  • Bilo je to v daljnih in odmakjenih časih, ko so ljudje komaj da poseljevali zeleno dolino, poraščeno z mogočnimi gozdovi. Po dolini je leno tekla modra velika reka, ki je vijugala in naredila veliki ovinek pod mogočno skalo, ki je s svojimi belimi stenami sijala v popoldanskem soncu.
    Ljudje so se skrivali v svojih kočah in se niso upali na plano, saj so dobili opozorilo velikega orla s premerom kril preko 10 komolcev, ki se je ustavil na vejah prečudovite in velike lipe, ki je bila okras na zaplati trave ob katerih so bile razporejene koče ljudi.
    Orel je spregovoril: ‘Ne hodite te dni na polja, za reko in v gozdove, kajti Ajdi vam to prepovedujejo. Ajdi bodo delali in ko delajo, jih ne smete motiti. Mora biti čista tišina, le živalim, reki in gozdu je dovoljeno tiho šepetanje.’
    Vaščani so vsi prestrašeni zbežali v svoje koče in se stisnili v kot čumnate, saj so se orla zelo bali.
    Naslednji dan so v popolni tišini prišli Ajdi. S sabo so v malhah prinesli belo kamenje, tako lepo oblikovano in izklesano, da je bilo prav čarobno gledati Ajde, kako so prestopili reko in pokleknili pred veliko skalo. Ko so vsi pokleknili, so utihnili in prisluhnili. Čakali so na rajsko petje male ptičice, ki je vedno razveseljevala s svojim petjem tako Ajde kot ljudi. Ko je zapela svoj lepi napev, so Ajdi začeli delati. Nihče od vaščanov ni vedel, zakaj so Ajdje sploh prišli in zakaj so se ustavili ravno pri tisti veliki skali. Ajdi so lepo, kot po taktih lepe pesmi ptičice zlagali, prelagali in zapečatili polovico zgradbe.
    Vaščani so prestrašeno kukali iz majnih okencev na svojih kočah. Niso veliko videli, saj je bil gozd zakrival pogled na veliko skalo. Videli so samo noge Ajdov, ki so klečali eden zraven drugega.
    Okoli poldneva je hrup tolčenja in premetavnja velikih kamnitih gmot utihnilo. Vaščani so se zopet popolnoma potuhnili v kotu. Pesem ptičice je utihnila. Bila je grozna tišina, čas sploh ni tekel, vsi vaščani so pokleknili in molili. Niso vedeli, kaj se dogaja. Kar naenkrat se je zopet oglasila pesem ptičice in Ajdi so zopet začeli delati. Vaščani so se zopet opogumili in začeli kukakti izza oken. Videli so glave Ajdov, ki so se dvigovale visoko nad krošnjami smrek in hrastov. Zdaj je bilo vaščanom še bolj nejasno, kaj Ajdje sploh delajo tam in zakaj pesem ptičice traja že toliko časa.
    Dan se je prevesil v popoldne, in ko je sonce sijalo še kar visoko, je pesem ptičice zopet ponehala. Ljudje so zopet pobegnili v kote čumnate in s strahom gledali proti vratom, in upali, da se jih bo mila usoda usmilila.
    Ko so tako nemočni čepeli v kotih svojih koč, so zopet zaslišali mogočen glas velikega orla:
    ‘Ne bojte se, dragi ljudje, Ajdi vam nič nočejo. Pridite vsi ven, posedite se okoli velike lipe in poslušajte, kaj vam imam za povedati.’
    Ljudje sprva sploh niso verjeli, da je mogočni orel tako ljubeznivo govoril. Še vedno so s strahom počasi začeli prihajati iz lesenih koč in stopicali v gosjem redu k lipi. Preteklo je kar nekaj časa, preden so se vsi posedli in z odprtimi usti zrli na vejo, na kateri je čepel orel z ogromnimi vsaj tri palce velikimi kremplji.
    ‘Ajdi so mi naročili, da vam povem, kaj morate narediti. Ajdi so zgradili grad, vi ga morate polepšati, opremiti in ga lepo vzdrževati. Najbolj zaslužni in najboljši izmed vas bodo postali oskrbnik gradu in varuhi gradu. Ne smete ga nikoli prepustiti tujcem. Nikoli ga ne smete podreti, nikoli ga ne smete oropati, vedno ga morate čuvati in ohranjati. Čez mnogo let, bo tukaj prišla mogočna vojska, ne se je ustrašit. Varovale vas bodo stena, grad in reka. Vedno skrbite za to, da bo grad kraljeval nad dolino in slavite delo Ajdov.’
    Ko je to izrekel, je spustil iz svojih krempljev dva velika jelena in rekel:
    ‘To je za vas, da boste skrbo in vsak dan izpolnjevali vašo nalogo.’
    Razprl je svoja velika krila in poletel daleč, daleč proti črnim gozdovom v daljavi. Ljudje so bili presrečni. Na hitro so postavili rogovile in prinesli drva in zakurili dva velika ognja in počasi pekli jelena, dar Ajdov. Ko je sonce začelo sijati z zlato rdečo barvo, se je lesk gradu odbijal kot prečudovita mavrica in ljudje so takrat prvič zagledali prečudovit grad na vrhu skale, ki se je kopal v sončnih žarkih. Ta pogled jih je očaral. Kot še danes očara vsakega, ki ga obišče.
    Prerokba orla se je uresničila.
    Mnogo let pozneje so se okoli gradu večkrat pojavile mogočne vojske Turkov. Vedno so se gradu izognile, le enkrat so poskušale grad zavzeti, ko so pridrvele iz Kranjske smeri. Ker niso mogle prekoračiti velike modre reke, so se utaborile nasproti gradu čez reko na velikem hribu. Naslednji dan so z veliko verigo poskušači, ki so jo napreli in iztrelili na grad, z njo razdejati obzidje gradu. Ko je veriga že bila razpeta preko velike reke, se je pretrgala na sredini. Ena polovica je padla v reko, druga polovica verige pa je priletela pred grad na tako imenovano ‘rajštolo’. Ta veriga še danes visi pred vhodom v Grad.
    Ljudje so skrbeli za grad, najzaslužni so postali grofje in oskrbiki, in tako so s pomočjo zajetih Turkov popravili vso škodo, ki so jo ti povzročili na gradu in v vasi. Ti srečni časi so kaj kmalu minili, saj so graščaki postali zelo prevzetni in so na vsakem koraku izkoriščali kmete in jim nalagali tlako in jemali žito, oves, drobnico in ribe. Kmetje so se uprli, toda mogočna grajska vojska je kmete premagala. Za kazen so kmetje izgubilo dedne pravice na zemljo, prav tako pa so morali pod prisilo zgraditi cesto med Brežičami proti Zdolam. Ta cesta se še dandanes imenuje ‘puntarska cesta’.
    Ščasoma se je mir med ljudi vrnil in zopet se je začela blaginja za prebivalce in gosposko na gradu. Grajski so zgradili veliko pristavo, petnajst minut oddaljeno od mostu, ki je prečkal veliko reko, s prostranimi hlevi še dandanes spominja na tiste čase. Tu še stoji na kamnitem stebru soha sv. Vendelina, živinskega patrona z nemškim napisom: ‘O sveti Vendelin, veliki živinski patron, kjer čuvaš ti, tam nobeno govedo ne oboli.’ Tudi na Marofu so gojili ogromno govedi in pripravljali mnogo sira in drugih dobrot. Zato so grajski potrebovali veliko hlapcev in dekel. Ker so to bili grajski hlapci in ne samo kmečki hlapci, so se prevzeli in veljali za nekaj več. Svojo prevzetnost so kazali ne samo pri ošabni noši med ostalil kmečkimi ljudmi, pač pa tudi s tem, da so – kakor nekdaj Judje pred Kristusom – v cerkvi poklekovali samo na eno koleno. Drugi ljudje so jih začeli posnemati, saj niso hoteli zaostajati za grajskimi in se je ta navada in šega začela in ohranila vse do sedanjih dni.
    A največja skrivnost gradu ostaja. Ajdi so davno nekoč, ko so grad gradili, so v skalo, za dva njihova koraka globoko izkopali veliko sobano, jo okrasili z zlatom, biseri in drugimi preslestno lepimi kamni, na stenah visijo božansko lepe slike, na pročelju sobane je kraljevski prestol, ves v zlatu, za njim je veličastna arkadna z belim in črnim marmorjem narejena kapelica, ki nosi ime tistega, ki lahko ta zaklad izkoplje. A pri tem mora paziti, da ne poškoduje gradu in njegovih temeljev.
    Nosite to skrivnost v svojem srcu tudi vi, kajti biseri so gradovi sami.
  • V nekem povodnju naj bi odneslo hrib, kateri je stal sredi savske struge J od mesta Brežice.  
  • Po pričanju naj bi bil v 18. stol. pri razširjanju ceste na lokaciji Grič, porušen kip rimskega boga Neptuna. Glede na arheološko potrjeno rimsko utrdbo na Griču gre tukaj verjetno za ladijsko pristanišče.

LASTNIKI GRADU

  • Leta 1248: se na gradu omenjajo officials (Konrad iz Kozjega naj bi grad izdajalsko izročil tujcem).
  • Leta 1268: Salzburški nadškof.
  • Med leti 1277 – 1284: Henrik Svibenski – Planinski.
  • Leta 1309: Na gradu se omenjajo officials.
  • Leta 1322: Ekart iz Lipnice, Herman Čreteški “Reutenberg” in Friderik Slovenjgraški.
  • Med leti 1332 -1379: Amtman.
  • Leta 1353: Burggraf.
  • Leta 1367: Pfleger.
  • Od leta 1356: Hauptmann.
  • Leta 1367: Hans Puchaim.
  • Leta 1370: Gothard Neydtberg.
  • Leta 1379: Weygant.
  • Med leti 1425 – 1427: Sigmund Dobrnski.
  • Pred letom 1443: Oton Radovljiški.
  • Med leti 1444 – 1449: Janez Brestaniški.
  • Med leti 1450 – 1458: Žiga Višprijski (Weisspriach).
  • 1457: Je nadškof oddal grad v fevd Viljemu Reispergerju.
  • 1458: Hans Višprijski (Weisspriach).
  • 1464: Klavž Višprijski (Weisspriach).
  • 1466 – 1482 Jernej Mindorfer z Mehovega.
  • 1478: V zastavi nadškof svak Andrej Kraig.
  • Leta 1479: Ogri.
  • Leta 1491: Habsburžani.
  • Med leti 1492 – 1497: Rajnpreht Brestaniški.
  • Leta 1497: Janez Brestaniški.
  • Med leti 1522 – 1541: Jurij Brestaniški.
  • Med leti 1541 – 1548: Krištof Brestaniški.
  • Leta 1550: Ivana Rajnpreht in Jurij Idunspeug.
  • Leta 1556: Jurij Haller.
  • Med leti 1563 – 1574: Ludvik pl. Ungnad.
  • Leta 1563: Miha Loissentritt.
  • Leta 1568: Hans Reiter.
  • Med leti 1573 – 1576: Krištof Gal.
  • Med leti 1578 – 1613: Franc Gall pl. Gallenstein (upravljal Andrej Vetter).
  • 1604: Ludvika pl. Edlinga.
  • Leta 1644: Wolf Krištof Frankopan.
  • 1694: Grof Ignac Marija Attems.
  • Do leta 1945: Attems.

Attems

Gall

Frankopan

BREŽIŠKO PODZEMLJE

  • Po pričanju domačina naj bi bile v prostoru pod cerkvijo sv. Lovrenca ruševine neke starejše zgradbe.
  • Na parceli 626 stoji zasut rov, kateri vodi v večji podzemni prostor iz katerega se lahko dostopa do drugih prostorov in tunelov. Nad tem rovu naj bi stal tudi podzemni nemški bunker iz druge vojne (pod današnjo skb banko).
  • Po pričanju se najdaljši rov Brežiškega podzemlja zaključi v naselju Šentlenart 2 km severno od gradu Brežice. Nekje na parcelah 33 in 35 naj bi stal vhod v ta rov, kateri je zaklenjen.
  • Od Brežiškega gradu v smeri jug naj bi tudi obstajali podzemni rovi.
  • Na parceli 1315 (J od gradu) stoji zasut rov v podzemni nemški bunker iz druge vojne. Na brežini naj bi se občasno našli artifakti nemških vojakov. Domnevno so približno 300 vojaških okupatorjev postrelili in jih pometali v protitankovski jarek, kateri je stal  vzhodno od gradu Brežice. Njihove uniforme in oznake so bile po navadi odvržene na drugo lokacijo, da se onemogoči identifikacija. Ujeti vojaki so morali kazensko kopati rove pod Brežicami.
  • V bližini parcele 1334/5 naj bi se videli ostanki nemškega bunkerja iz druge vojne, katerega so razstrelili partizani (verjetno je bil povezan s podzemnim bunkerjem na parceli 1315). 
  • V parku pod današnjim mladinskim centrom je stal grajski vodnjak v katerega naj bi bila odvržena trupla trinajstih okupatorjev. Otrokom so še dolgo časa po vojni govorili, da je voda iz vodnjaka zastrupljena. Še nedavno je nekdo na lokaciji vodnjaka prižigal svečo. 
  • Na lokaciji današnjega mladinskega centra je stala JLA vojašnica. V atrijskem prostoru je pokrov, kateri vodi do podzemnih skladišč.
  • V eni izmed brežiških hiš je v kletnem prostoru lesena deska, skozi katero se lahko dostopa do podzemnega prostora. V njem naj bi bila najdena 150 let stara steklenica vina.
  • Sredi mesta (danes pod cesto pri križišču) naj bi nekoč stalo veliko kamnito napajalno korito. Vožnja po novi cesti je bila dovoljena za vsa vozila tudi tovornjake a se je pri enem cesta na lokaciji korita ugreznila in so zaradi tega prepovedali vožnjo težkim vozilom.
  • V bližini ali na parceli 638 stoji na travnati površini kamen, pod katerim je vstop v brežiško podzemlje.
  • Pod parcelo 1514/2 (nekdanja vila, severno izven starega jedra) naj bi bili obokani prostori, kateri so zasuti z gradbenim materialom.
  • Pod parcelo 1248 (glasbena šola) so pri obnavljanju zasuli z gradbenim materialom podzemne prostore.
  • Na pločniku pred parcelo 673 je kamnita pravokotna anomalija. Pod kamni je vstop po okroglih stopnicah v lep obokan podzemni prostor. Od njega gre v smeri cerkve sv. Lenart rov, kateri pa je na pol poti zazidan. Domačini pravijo da se rov nadaljuje do cerkve pod katero so katakombe.

Jože Tomc: Brežiško podzemlje, 1989

Jože Tomc: Brežiško podzemlje, 1989

Jože Tomc: Brežiško podzemlje, 1989

Jože Tomc: Brežiško podzemlje, 1989

Rok Kranjc: zazidan vhod v podzemlje, 2011

Rok Kranjc: zazidan vhod v podzemlje, 2011

  • Brežiško podzemlje ni bilo nikoli v celoti raziskano, ker je veliko prostorov poplavljenih ali zasutih in predstavljajo nevarnost.  Nekateri rovi so zelo ozki in je za raziskavo potrebna profesionalna jamarska ekipa.

GRB BREŽIC

Aleksander Hribovšek, 2010

Na črnem poznogotskem ščitu je zlata škarnična delitev, ki ima na ščitovem dnu modro vodo z valovitim rezom in nad njo zeleni trohrib.

 

POMEN HERALDIČNIH SIMBOLOV 

  • Trohrib: naj bi simboliziral tri prvotna brežinska naselja, katera so se združila v enotne Brežice.
  • Reka: naj bi simbolizirala tako imenovana “brežiška vrata”,  lokacija združitve reke Save in Krke.

BARVE

  • Črna: diamant, stanovitnost, ponižnost in mir.
  • Zlata: topaz, veličastnost, ugled, vrhovnost, dostojanstvo in bogastvo.
  • Zelena: smaragd, svoboda, veselje, upanje, ljubkost in zdravje.
  • Modra: safir, čast, slava, poštenost, zvestoba in trajnost.

Widimsky, 1864

Kober and Pirchegger, 1954

Emilij Laszowski in Rudolf Horvat, 1930

Dominik Černelič, 2020

PEČAT BREŽIC

29. marca 1535 je kralj Ferdinand I. Habsburški na prošnjo mestnega sodnika, sveta in občine meščanov Brežic s potrdilno listino mestu Brežice podelil grb. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu je shranjen pečat Brežic iz leta 1530.

Napis na pečatu: S*DER*STAT*RAIN

Odtis pečata

BREŽIŠKI KOVANCI

Brežice, salzburški nadškof Eberhard II., 1220—1230

POIZKUS REKONSTRUKCIJE BREŽIC LETA 1559

Rok Kranjc: Brežice leta 1559

OPIS

  • 1. Poplavno območje Vrbine, katero se je v srednjem veku uporabljalo za kmetijstvo.
  • 2. Stara struga Save izrisana na podlagi zemljevidov iz 1735, 1756, 1763, 1807, 1824, 1835, 1837, 1839.
  • 3. Grajski mlin se omenja leta 1563, ko je bil poškodovan zaradi poplave reke Save. V virih se omenja, da je stal pod gradom. Njegova točna lokacija ni znana. Risan je na podlagi zidane anomalije na zemljevidu Brežic iz leta 1807.
  • 4. Suh rečni rokav.
  • 5. Domnevno območje starega naselja Gradišče in lokacija starih grajskih njiv.
  • 6. Domnevna lokacija starega mestnega stolpa. Leta 1354 se omenja stolp med južnimi mestnimi vrati in starim gradom. Leta 1653 se omenja izgradnja nove strehe na stolpu sredi grajskega dvorišča. Stolp je umeščen glede na skicni izris kastelologa Igorja Sapača. Vsaka stranica je obrnjena proti dostopni smeri treh križišč in je delan na osnovi podobnega stolpa na gradu Mokrice.
  • 7. SV grajski stolp, zgrajen pred letom 1538. Najverjetneje je bil zgrajen prvi izmed štirih. Leta 1559 je bila zgrajena nova etaža in za silo prekrita z deskami, da se zaščiti pred mokroto.
  • 8. JV grajski stolp, zgrajen pred letom 1538. Najverjetneje je bil zgrajen za SV stolpom. Leta 1557 se omenja, da je nekaj upravnikov, kateri so nadzirali izgradnjo mestnega obzidja in novega gradu, živelo v JV stolpu.
  • 9. JZ grajski stolp, zgrajen pred letom 1538. Zgrajen je bil najverjetneje za SV in JV stolpoma in pred SZ stolpom.
  • 10. SZ stolp, zgrajen pred letom 1538. Ta stolp je bil pozidan nazadnje. Leta 1559 se je popravljala streha, ker je bila poškodovana zaradi udara strele. Leta 1561 sta se streha in celotna zgornja etaža odstranili, ker je bil stolp grajen iz neodpornega mehkega kamenja.
  • 11. Zunanji zahodni vezni zid je bil zgrajen leta 1548. Leta 1553 – 54 je bil zgrajen pritlični prostor, kateri se še ni stikal s stolpi. Do leta 1555 je dobil tudi streho. Leta 1560 se je zgradila nova manjša streha, ker se je prejšnja zaradi prevelike teže udrla. Višek opek pa je bil porabljen za zaščito novozgrajenega dela mestnega obzidja.
  • 12. Zunanji severni zid z glavnim portalom je bil zgrajen leta 1548. Leta 1553 se je pričela gradnja notranjih prostorov, pritlične etaže, katera je bila zgrajena 1554. Leto kasneje se je pričela gradnja strehe.
  • 13. Zunanji vezni zid med SV in JV grajskim stolpom je bil zgrajen do leta 1538. Leta 1555 se je pričela gradnja vzporednega notranjega zidu.
  • 14. Zunanji vezni zid med ZJ in JV grajskim stolpom je bil zgrajen do leta 1538. Leta 1555 se je pričela gradnja vzporednega notranjega zidu.
  • 15. Leta 1555 se omenja izgradnja zahodnega veznega zidu med mestom in gradom v dolžini 58,776 m, višino 5,688 m, 1,58 m debelino in utrjenim z 12 oporniki na notranji strani obzidja. Ta nov vezni zid je združil staro mestno obzidje s SZ grajskim stolpom. Leta 1556 je bil isti odsek zidu povišan za 0,948 m. Leta 1557 se je obzidje zasilno zastrešilo, da se ga zaščiti pred mokroto.
  • 16. Leta 1557 je bil zgrajen grajski obrambni jarek globine več kot 4 m in most z dvižnimi grajskimi vrati. Lesen most je stal na štirih opečnatih stebrih.
  • 17. Leta 1558 se omenja gradnja stolpa blizu mostu preko mestnega jarka. Ni povsem jasno ali gre za stolp pri gradu ali za stolp pri bastiji. Se pa domneva, da so stala nova stolpasta južna mestna vrata nekje na lokaciji, kot kaže slika. * Novi podatki kažejo, da se je vhod prestavil na sredino vzhodne stranice in južnih mestnih vrat niso gradili.*
  • 18. Leta 1556 je bil zgrajen vzhodni vezni zid, kateri je povezal staro mestno obzidje z SV grajskim stolpom. Odsek zidu je bil dolg 91,956 m, visok 7,584 m, širok 1,896 m in utrjen s 16 notranjimi oporniki. Leta 1557 se je obzidje zasilno zastrešilo, da se ga zaščiti pred mokroto. Leta 1558 se je za novim obzidjem nabirala voda, zato so ga predrli, da je lahko voda odtekla v nov mestni jarek. Lokacija preboja obzidja ni znana in je možno, da je mišljen vzhodni del obzidja na bolj severni strani proti mestni bastiji.
  • 19. Leta 1558 se omenja stolp ob mostu, a ni povsem jasno za kateri most in stolp gre.
  • 20. Leta 1354 se omenjajo stara severna in južna mestna vrata. Leta 1555 se omenja rušenje obzidja okoli starih mestnih vrat. Leta 1557 se prav tako omenja rušenje obzidja okoli mestnih vrat, kar nakazuje, da so sama vrata še vedno stala. 
  • 21. Leta 1550 se omenja postavitev novih grajskih hlevov. Istočasno se omenja odstranitev enega izmed mestnih stolpov. Verjetnost obstaja, da gre tukaj za Pihlerjev stolp, ki naj bi stal vpet na zahodno stranico starega mestnega obzidja ob novozgrajenih grajskih hlevih.To je tudi edina lokacija, kjer se je tega leta zidalo.
  • 22. Mestni sadovnjaki, enako je stal sadovnjak tudi na zahodnem platoju gradu.
  • 23. Nova grajska kašča za katero ni znano, kdaj je bila zgrajena. Omenja se leta 1491, a takrat je zelo verjetno stala zunaj mestnega obzidja v bližini starega gradu.
  • 24. Leta 1329 se omenja že zgrajeno staro mestno obzidje na katerem so stali štirje vogalni stolpi. Na tej lokaciji je domnevno stal JV vogalni stolp. Ni povsem jasno ali je bil pri gradnji novega zidu odstranjen ali ne.
  • 25. Mestne njive.
  • 26. Leta 1556 se omenja izkopavanje mestnega jarka. Šuta iz izkopa se je porabila za utrditev vzhodnega mestnega obzidja.
  • 27. Upravno poslopje zgrajeno pred letom 1542. Leta 1562 se ponovno omenja upravna hiša, ki je stala pri mestnih vratih, nasproti gradu. Obstaja možnost, da je stala na zahodni “nasprotni” strani ceste in ne kot je narisana.
  • 28. Konec 15. stol. je mesto štelo približno 50 hiš.

STARI GRAD BREŽICE

  • Reke so srednjeveške avtoceste ob katerih so Rimljani gradili ceste. Grad Brežice je umeščen na dokaj oddaljeni točki, od najpomembnejše lokacije pri tako imenovanih “Brežiških vratih”. Stišče reke Krke in Save je eno najpomembnejših križišč v Sloveniji. Vsi obrečni gradovi so na izpostavljenih naravno utrjenih točkah ob reki. Mokrice, Gračeno, Krško, Stari grad, Brestanica, Boštanj, Radeče… le Brežice so odmaknjene, kar je nenavadno.
  • V zgodovinskih virih se nekajkrat omenja izpostavljen stolp izven mestnega obzidja (posredno na lokaciji današnjega gradu) ob južnih mestnih vratih (enaka situacija je tudi na severni strani). Namen tega mestnega stolpa je “killground” med stolpom in mestnimi vrati, ter onemogočanje okupacije strateške točke za obleganje mesta. Jure Smolinsky je napisal veliko literature o teh izpostavljenih stolpih in njihovih funkcijah. Stolp je bil zgrajen na mestnem ozemlju, katero je segalo do južnega obrambnega jarka današnjega gradu, ki je v zasnovi naraven graben. Do kod je segalo mestno ozemlje potrjuje grajski mlin ob tem jarku, kateri je stal ob začetku mestnega dela, kot to navaja literatura.
  • …leta 1530 je porušil Martin ostanke dvakrat pogorelega gradu in začel z gradnjo novega v mestnem predelu Winkel… Zakaj bi rušil grad in nato posebej poimenoval lokacijo novega gradu?
  • V 16. stol. se omenja grajski mlin, ki je stal na robu mestne posesti pod novim “gradom” (južna stranica). Zakaj bi stal star srednjeveški grad na mestnem posestvu, ko pa viri jasno govorijo o ločenih posestvih?
  • …leta 1354 je prodal nadškofu Hertnid iz Vivšnika pri Velikovcu za 500 mark stolp pri spodnjih brežiških mestnih vratih pri brežiškem gradu… Torej imamo med mestom in gradom še izpostavljen stolp.
  • …Grad, ki leži na pomolu nad kolenom nekdanje savske struge… Zakaj se lokacija gradu posebej omenja v virih če pa naj bi stal ob mestu? V nekaterih drugih omembah se omenja, da stoji v Kotu. (Ob starem Savskem mostu se lokacija še danes imenuje Kot).
  • …pozornost zasluži zabeležka, da je tesarski mojster Lovrenc Košir zaslužil 28 ft 30kr za prekritje stolpa na grajskem dvorišču, za katerega je stesal ostrešje zaradi boljšega manipulativnega prostora v sadovnjaku poleg gradu. Iz tega sledi sklep, da je utrdba prvotno imela v sredini dvorišča stolpasto stavbo, ki jo je pozneje zgubila, kot so jo pogosto imele tudi druge utrdbe v območju Vojne krajine… Tukaj gre najverjetneje za mestni izpostavljeni stolp, okoli katerega je bil zgrajen novi grad Brežice.
  • …ker so jih leta 1329 oblegali Hrvatje, smemo predpostavljati njihovo utrjenost, ki jo potrjuje poročilo iz leta 1354, ko se omenjata stolpa pri spodnjih mestnih vratih blizu gradu in pri zgornjih mestnih vratih blizu nekega drugega stolpa…
  • Zakaj bi pri opisovanju mesta in gradu posebej poudarjali, kje stoji grad? Mar ni vsakemu jasno, da je najmogočnejša zgradba ob mestu prva, ki je vidna? Samo srednjeveško mesto je imelo borih 50 hiš.
  • Na zemljevidu iz leta 1823 je sredi atrija gradu Brežice upodobljena pravokotna stavba. Literatura iz 16. stol. navaja pravokoten stolp sredi atrija gradu Brežice.

Zemljevid iz leta 1823

  • Po zbranih informacijah je stari grad stal najverjetneje na parcelah 1296, 1297, 1298 in severni obrambni jarek na parceli 1301, katera še vedno prečno seka dostop do lokacije domnevnega gradu. Oblika hriba je trikotna in skladna z zaznamkom Valvasorja o Brežiškem gradu, ko omenja, da so kmetje spodkopavali tri stranice gradu. 

ZEMLJEVIDI

Zundt Matthias, 1567

Georg Matthäus Vischer, 1678

Wenzel Ernst, 1725

Wenzel Ernst in Frits Andreas Ericus: Brežice leta 1735

Brežice leta 1756

Jožefinski zemljevid, 1763 - 1787

Brežice leta 1807

Franciscejski kataster, 1825

Brežice leta 1823

Brežice leta 1839

Nemška specialna karta, 1943

KNJIGE

  • Jože Koropec: Brežice v srednjem veku, časopis za zgodovino in narodopisje 1976.
  • Jože Koropec: Iz zgodovine dolnjega slovenskega posavja v prvi polovici 16. stoletja, zgodovinski časopis 1985.
  • Jože Curk: Brežice, gradbena zgodovina gradu in mesta, časopis za zgodovino in narodopisje 1981.
  • Jože Curk: Brežiško gradbeništvo med renesanso in historicizmom, časopis za zgodovino in narodopisje 1996.
  • Janez Vajkard Valvasor: Slava Vojvodine Kranjske 1689.
  • Viktor Tiller: Zbrana dela 1939.
  • Veronika Škofljanec Jagodic: Brežice v predmarčni dobi 2020.
  • Alenka Kačičnik Gabrič: Župnija sv. Lovrenca v Brežicah, Kronika 2003.
  • Arhos d.o.o.: Poročilo o arheološkem dokumentiranju ob gradnji na lokaciji Brežice – stara trgovska šola 2012.
  • Arhos d.o.o.: Poročilo o predhodni arheološki raziskavi na lokaciji Brežice – drevored 2019.
  • Ivan Stopar: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji med Kozjanskim in porečjem Save 1993.
  • Ignacij Voje: Utrjevanje slovenskih mest za obrambo pred turškimi napadi 1987.
  • Igor Sapač: Ukročena lepotica, Sava v naročju zgodovine 2009.
  • Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark Jahrgang 75 1984.
  • Slobodan Olić, Uroš Bavec: Brežice – arheološko najdišče mestno jedro 2016.
  • Uroš Bavec: Brežice – grad. Uroš Bavec: Brežice – grobišče na Sejmišču 2006.
  • Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije – Občina Brežice 2016.
  • Jože Tomc: Pot po Brežiškem podzemlju 1989.
  •  Anton Vramec: Kronika vezda znovich zpravliena Kratka Szlouenzkim iezikom, 1578 
  • Ivan Lapanje: Politična in kulturna zgodovina štajerskih Slovencev, 1884.
  • Grafenauer Bogo: Kmečki upori na Slovenskem,1962.
  • Matej Činkole: Značilnosti socialno – ekonomskega okolja in razvojne perspektive spodnjega Posavja, 2016.
  • Tomaž Teropšic: Nemško utrjevanje na Spodnjem Štajerskem proti koncu druge svetovne vojne, 2008.

PRIČANJA

  • Bužančič Žarko: Izpričane informacije o brežiškem podzemlju in ruševinami 2016.
  • Jože Tomc: Opis podzemlja in fotografije 2016.
  • Adolf Kočar: Opis starih posebnosti mesta Brežice.

SPLET

ZEMLJEVIDI

V SODELOVANJU Z

Follow by Email