Leta 1515 se je po deželi Kranjski in Štajerski začel širiti upor kmetov. Da bi to zajezili v Posavju, prosijo za pomoč stotnika Marka iz Klisa “Marcus von Clis”, vodjo obveščevalne protiturške službe s posestvi v Posavju. Odbori Štajerske, Koroške in Kranjske so ga najeli že leta 1512. Odpravil se je k hrvatskem banu z namenom, da združijo moči proti upornikom. Po uspešnih pogajanjih se je Marko vrnil nazaj (kmetje so mu nadeli nadimek pes, domnevno zaradi okrutnega ravnanja s podložniki). V tem času pa je prišla cesarjeva zapoved o premirju. Zato sta kranjski deželni glavar in vicedom ponovno poslala stotnika Marka k hrvatskemu banu s sporočilom o cesarjevem premirju, da ne bi ban napadel upornikov. Marko pa je to drugo potovanje uporabil za kupčijo s hrvatskimi plemiči. S svojo četo je iz smeri Brestanice vdrl  po Brežiških vaseh, kjer se mu je pridružilo več hrvaških plemičev, polovili so okoli 500 žena in otrok, jih pod prisilo odpeljal v Primorje “in mare”, kjer so jih prodali kot sužnje.  Po vračilu iz Primorja se je Marko moral iz neznanega razloga zglasiti v mestu Brežice. Zaradi z močno lokalno posadko utrjenega mesta, bližine gradu, lastne čete in po potrebi pomoči hrvaških plemičev, se je Marko čiste vesti odpravil v Brežice z bratom Štefanom, desetimi hrvaškimi plemiči in petdesetimi hlapci. Zaradi vseh zadanih krivic so se takoj vsule v mesto trume razjarjenih kmetov, ki so vzklikali “Leuhkup, leuhkup uvoga gmajna”. Na nesrečo cesarskega stotnika so bili meščani naklonjeni kmetom, saj so s kmeti veliko trgovali, sodelovali in celo prijateljevali. Ko Marko uvidi, da se je ujel v past in meščani kmetom ne branijo vstopa v mesto, razjarjen napade meščane in začne mesto požigati s svojimi privilegijami vred. Med tem se s svojimi konjeniki umakne na stari grad Brežice. (ni znano ali je udaril s konji po kmetih in si izboril pot do gradu ali pa je uporabil mestni brod, ki je še bil pod njegovo kontrolo). V dveh dneh se je okoli mesta in gradu zbralo že okoli devet tisoč kmetov (veliko jih je bilo tudi iz Laškega in okolice), ki so grad takoj obkolili (tudi z brodi po Savi) in začeli z napadom. Marko ni imel možnosti, da pošlje po okrepitve saj je bila uporniška vojska premočna in se je hrvaško plemstvo raje pripravljalo na boj za lastne posesti. Na gradu je bil v tem trenutku kastelan Ludvik Reinecker, ki je imel pri sebi verjetno vratarja, nekaj stražarjev in nekaj služabnikov. Skupno s hrvaškimi plemiči in hlapci je zdaj vojska na gradu štela okoli 70 vojakov. Kmetje so začeli spodkopavati obzidje gradu z namenom, da se poruši pod lastno težo. Marko uvidi kaj se dogaja in se odloči, da se bo poskušal prebiti z dvanajstimi konjeniki in svojim bratom Štefanom ven iz gradu na svobodo ali pa bo častno umrl. Dolga kopja in helebarde kmetov preprečijo hiter pobeg in v tistem, ko je Marko s konjeniki na mostu, tega spodžagajo in zakurijo. Most se sesede v obrambni jarek in s seboj potegne tudi konjenike. Kmetje izkoristijo priložnost in viteze potolčejo brez usmiljenja. Marku in njegovim pajdašem posekajo glave in jih zmagoslavno nataknejo na kole. Po treh dneh obleganja gradu, se 17. junija del grajskega obzidja uruši in množica kmetov vdre v grad. Po brutalnem boju ne pustijo živega nikogar izmed branilcev, obglavljena trupla pa zmečejo čez zid v jarek in pustijo nepokopane. Grad Brežice izropajo, kjer najdejo 375 goldinarjev, ki jih je Marko nosil s sabo (verjetno od prodaje kmečkih žena in otrok),  ter še mnoge druge dragocenosti in orožja, na samem koncu zažgejo tudi grad. Po zmagi, kmetje boj nadaljujejo in s silo zavzamejo še gradove: Brestanica, Planina, Podsreda, Kunšperk, Bizeljsko, Rekštanj, Boštanj, Kostanjevico in Rako. Mnoge druge gradove pa izropajo.