Bil je lep pomladanski dan, ko se je temperatura že dvignila visoko in so kmetje hiteli na polja, medtem ko se je iz dimnikov na vasi vil bel dim s čudovitim vonjem pravkar pečenega kruha, je kmalu na obzidju zaplapolala črna zastava. Kmetje so zastali, njihove žene in otroci so stopili na prag kolibe in s strahom gledali proti gradu, kdaj se bodo črni jezdeci pojavili, saj so vedeli, da bodo slej ko prej prišli in pobrali svoj krvni davek od nemočnih trgovcev v karavani.

Kmalu so se vrata gradu odprla, spustil se je dvižni most in kmalu se je črna nevarnost spustila po strmem klancu in kot blisk izginila v ovinku, kjer se je cesta združila z veliko cesto, ki je vodila iz Dunaja v Zagreb. Kmetje so vedeli, da črni jezdeci nimajo usmiljenja in da bodo oropali vsakega in vse.

Vodja črnih jezdecev je dajal znake svojim ljudem, kako bodo ravnali, če ima karavana oboroženo spremstvo. Kmalu so se razporedili in v kritju čakali, da se bo karavana prikazala. Imeli so zelo dober sistem odkrivanja karavan, saj so njihovi ovaduhi svoje delo opravljali zelo dobro. Pošiljali so signale s svetlečimi predmeti kilometre daleč in tako so se črni jezdeci lahko v miru pripravili, da bodo lahko povsem brez truda prišli do bogastva.

Tokrat je karavana bila dokaj majhna, a je imela zelo velik zaklad, zato so karavano spremljali oboroženi jezdeci. Ko se se bližali zasedi, niso niti slutili, da jih čakajo črni jezdeci z ubijalsko natančnostjo. Ne da bi trenili, so poletele puščice in oboroženi jezdeci so nemo padli brez krika. Karavana se je zaustavila, ko so iz skrivnih kotičkov skočili črni jezdeci in obkolili karavano. Ljudje v karavani so bili zelo prestrašeni, saj so često slišali o črni nevarnosti, a zdaj so prepuščeni na milost in nemilost teh pošasti. Poveljnik črnih jezdecev, povsem zakrit s črno čelado, je prijezdil na čelo karavane in ostro ukazal:

‘Vsi z vozov dol in v vrsto.’

Ljudje so v strahu poslušali in kmalu so v vrsti stali pred poveljnikom. Ta je nepremično stal in čakal, da se vsi postavijo v vrsto. Potem je vprašal vsakega posamezno, kateri je njegov voz in kaj vozi. Kdor se je zlagal, ta je končal svoje življenje v tisti vrsti. Tako je bilo vedno. Ko je poveljnik zvedel, kaj vozijo, se je pod čelado nasmehnil. Zdaj so dobili zlato jamo, saj je eden izmed vozov vozil zlato za nekega plemiča, ki je poslal naprej svoj zlati zaklad in tudi svojo izvoljenko. Ko jo je poveljnik zagledal, se je nasmehnil še enkrat. Črni jezdeci so vse zaklade naložili na en voz in kmalu so zapustili prestrašene ljudi z vsem zakladom in nevesto plemiča, ki so mu črni jezdeci ukradli zaklad. Prelepa deklica je bila vsa nesrečna, ko so jo na vozu peljali proti gradu, ki je stal na visoki špičasti skali. Vedela je, da se ji ne piše nič dobrega. Ko so črni jezdeci prijahali z vozom na grajsko dvorišče, je iz visoke stavbe stopil sam samcati graščak in si ogledoval prelepo deklico. Ko si jo je dodobra ogledal, jo je vprašal, kdo je. Ko mu je povedala, se je graščak za trenutek zamislil. Slišal je o tem mnogo in zdaj je vedel, da se mora odločiti hitro in brez odlašanja.

Ubogi ljudje iz karavane so obrnili ostale prazne vozove in se vrnili nazaj, od koder so prišli. Ko so poročali o tem, kaj se je zgodilo, je vest prišla tudi do plemiča, ki so mu črni jezdeci ukradli premoženje in nevesto. Kmalu se je proti črnem gradu napotila velika vojska. Plemič je bil zelo visokega stanu in sam kralj mu je namenil mnogo vojakov s topovi, ki so krenili, da bi plemič dobil nazaj svojo nevesto in zlati zaklad in da bi kaznovali črnega graščaka za njegove zločine.

Ko je vojska prišla v podnožje gradu in se namestila, je na obzidju zaplapolala najprej črna zastava. In ko so se sprožili prvi streli, ki so zadeli obzidje, se je kmalu črna zastava zamenjala z belo. A je bilo za črne jezdece in črnega graščaka prepozno. Vojska plemiča je kmalu vdrla na grad, rešila nevesto in zaklad, črnega graščaka in črne jezdece pa v verigah odpeljala na dvor, kjer so jim sodili in še danes se ne ve, kako so končali.

A črni grad je ostal porušen in dolgo se ljudje niso upali približati se mu. Ko je minilo dolgo časa in ko se ni dogodila nobena strašna stvar, so počasi ljudje raznesli kamenje in dan danes ni znaka o črnem gradu in črnem graščaku. A samo eden je vedel, kaj se je v resnici zgodilo na gradu, preden je prišel plemič z vojsko.

Črni graščak je vedel, da se mu bliža konec. Ker so njegovi ljudje naredili največjo neumnost.Toda bilo je prepozno, zato je nevesto skrbno zaprl v najboljšo sobano in ji ni naredil nič žalega. Potem je odšel v svoje sobane in ves zaklad prenesel v sobane pod gradom, kjer jih je skrbno zazidal, da se bi morda kasneje lahko vrnil in vzel svoj zaklad.

A vrnil se ni nikoli.