Grad Mokrice
(Mokrice, Mokrize, Mokriz, Mokritz, Mocruz, Mokorecz)
- Izvor imena gradu verjetno izvira po nekdanjem poplavnem območju reke Save, zaradi katerega je pod gradom stalo močvirje. Ob vznožju grajskega hriba je tudi kraška jama, iz katere priteče na dan pritok Dolinskega potoka, ki napaja grajski ribnik.
Kraški vodni izvir
Dolinski potok
Grajski ribnik
Omembe:
- 1444 kot geslos Mokorecz, 1451 kot sicz, 1474 kot castrum nomine Mocruz.
Lokacija:
- Država: Slovenija
- Pokrajina: Dolenja Kranjska
- Občina: Brežice
- Naselje: Rajec
- Koordinate: 45°51’30,49″ N 15°40’32,25″ E
Zgodovina:
- Grad je zgrajen na nekdanji rimski utrdbi Romula iz 5. stol. Na tem mestu je bilo odkritih veliko rimskih artifaktov; med njimi tudi miljni kamen, ki stoji pred vhodom v grad, pet plošč, ki so vzidane v dvoriščne stene gradu in dve, ki sta vzidani v podpornem zidu kapele sv. Ane. Pod gradom je stalo tudi istoimensko rimsko naselje in cesta. Na kopiji zemljevida tabula peutingeriana iz 14. stol. (prvotno iz 4. stol.) je na lokaciji današnjega gradu označena rimska utrdba Romula, katera je premogla kapaciteto 2000 vojakov.
- Grad Mokrice se prvič omenjaja šele leta 1444. Obstaja pa domneva, da se centralni romanski stolp omenja že v 13. stol. kot turn pod gospostvom Gračeno.
- Leta 1560 je gotski grad dobil temeljito novo renesančno podobo.
- 1. februarja leta 1573 je Štefan Gregorijanec naslovil pismo poveljniku Uskokov z Žumberka Joštu Thurnu, naj mu nemudoma pošlje v pomoč 400 – 500 Uskokov, saj se je že naslednji dan kmečka vojska pod vodstvom Ilije Gregoriča utaborila med Savo in Sotlo. V spopadu so bili kmetje premagani, in za kazen je dal Jošt Thurn nekaterim ujetnikom odrezati nosove, ušesa in roke. Dva izmed vodij upora sta bila v ujetništvu na gradu Mokrice, a kasneje pomiloščena. V spomin na ta dogodek je v grajski ječi spominska plošča Matiji Gubcu, ki naj bi bil tukaj zaprt, ko so ga peljali na kronanje iz Kostanjevice v Zagreb in so se ustavili v vsakem gradu na poti, da so ga pokazali graščakom.
- Leta 1693 umre slavni protiturški vojak in lastnik gradu Mokric, Nikolaj grof Erdödi, kateri je bil tudi hrvaški ban.
- Med leti 1753 – 1806 je na gradu živel Nikolaj Tolentin Auersperg, ki je bil svetovljansko razgledan učenec francoskih enciklopedistov. Nikolaj Tolentin je veliko hodil po svetu in s seboj prinesel eksotične sorte rastlin, jih sadil v domačem grajskem parku in tako veliko prispeval k raznolikosti grajskega parka. Na žalost se mu je zmračil um, tako da je dal zažgati za tri vozove grajskih arhivov in tako posledično uničil za več generacij zgodovinskih informacij.
- Leta 1809 je bila odkrita in obnovljena rimska cisterna. Danes stoji na grajskem dvorišču.
- Pod kapelo sv. Ane je tako imenovana tiha dolina (grofov rajec), kjer so pokopani zadnji Auerspergi. Gustav grof, njegova žena Matilda roj. baronica Zois, njihova hčerka Beatrice in njen mož Henrik von Gagern.
- Med starim stolpom in obzidjem je bil nekoč vhod v skrivni rov, ki te je vodil naravnost do ribnikov. Ti ribniki so imeli še dodaten namen in sicer, da se bi v primeru napada voda lahko na hitro izpustila in bi tako zalila oblegance. Rova naj bi bila še dva v dolžini nekaj 100 m, a sta danes deloma zasuta in prenevarna za ogled.
- Nekje na polovici dvorišča je nekoč potekal prečni zid, ki naj bi bil še iz rimskega obdobja in so ga uporabljali še v srednjem veku, preden so v 16. stol. grad razširili in to obzidje razbili za gradnjo.
- Zaradi finančne stiske je grof Gagern leta 1915 prodal polovico posestva grofu Economu iz Trsta, tako da sta bila oba grofa solastnika gradu do leta 1922.
- Angleški grajski park je opremljen s kopijami kipov, originali so pod arkadami na grajskem dvorišču. Kipe je kupil Gustav Auersperg od grofa Bombellesa. Pripeljani so bili iz nekdanjega grajskega vrta ob dvorcu Boštanj pri Sevnici.
- Med nemško okupacijo je bil leta 1944 grajski dvižni most zadnjič uporabljen, ko so partizani izvedli napad na grad.
- Leta 1945 so Nemci med umikom iz Slovenije pokradli večino vrednosti iz viteške dvorane, slik, pohištva, celo baročne peči in kamine.
- Ob vhodu na grajski vrt stoji srednjeveška kapela sv. Ane z baročno notranjostjo. V kapeli stoji grobnica na kateri sta bili spominski plošči sinovoma Nikolaja Gregorijanca, Petru in Stjepanu. Ti dve plošči sta bili odpeljani v Zgodovinski muzej v Zagrebu, kjer sta še danes.
- Leta 1993 je zagrebška nadškofija vložila tožbo za vrnitev gradu Mokrice a je sodišče za človekove pravice v Strasbourgu tožbo zavrnilo in grad je ostal v Slovenskih rokah
Slike:
Legende:
- Pavel Gregorijanec naj bi se zaročil s plemkinjo Doro, a jo je zaradi hudega ljubosumja baronica in banica Klara iz Samobora dala zastrupiti. Pavel se po smrti svoje zaročenke ni hotel več poročiti, zato tudi ni imel nobenega potomstva. Njegov brat Nikolaj je imel dva sinova, ki pa sta oba zelo mlada umrla. Tako je veja Gregorijancev izumrla.
- V času turških vpadov naj bi na grajsko obzidje priletela vrana, katera je bila prebodena s Turško puščico in tako opozorila na pretečo nevarnost. Turki so izgubili element presenečenja in napad na grad opustili. Graščak je v zahvalo vrani posvetil svoje mesto v grbu, kateri grad krasi še danes. Prvi graščak na gradu Mokrice, kateri je uporabljal grb z vrano in puščico, je Ambrož Gregorijanec.
- V srednjem veku so občasno poleg golobov uporabljali tudi vrane za pošiljanje sporočil.
- Po legendi naj bi grofica Barbara Moscon, roj. grofica Draškovič zaradi nesrečne ljubezni storila samomor tako, da se je pognala iz grajskega stolpa v prepad. Njen duh še vedno biva v gradu v stari turški topovski krogli. Z njo na god svete Barbare vsako leto trikrat obkrožijo grajsko dvorišče. Ta krogla je bila do druge svetovne vojne pred vhodom v grad, nato pa odpeljana v Zgodovinski muzej v Zagreb. Njena spominska plošča je v podpornem zidu kapele sv. Ane.
Barbara Moscon (Drašković Trakošćanska)
- Nekemu Turku naj bi se s pomočjo lestve posrečilo priplaziti v grad, kjer so ga ujeli, odrli, nagačili in obesili tam, kjer je prej priplezal noter.
- V času francoske okupacije, ko so vojaki pri kmetih zbirali orožje, so se oglasili tudi pri grofu Nikolaju Francu. Ta je dal naložiti na vozove obsežno zbirko starega orožja in turških trofej in jo odpeljati.
Lastniki:
- 1540: David in Sigmund pl. Sebriach.
- ? : Von Pernekh (Slava vojvodine Kranjske).
- ? :Doroteja von Khünenberg (Slava vojvodine Kranjske).
- ? :Von Ragkhnitz (Slava vojvodine Kranjske).
- ? :Von Ainkhiern (Slava vojvodine Kranjske).
- 1558: Delna lastnika Lucas Szekely in Ferenz Tachy.
- 1560: Ambrož Gregorijanec (prvi samostojni lastnik).
- 1572: Nikolaj in Pavel Gregorijanec.
- 1610: Vdova Nikolaja Gregorijanca, Ana Marija pl. Ainkürn.
- 1612: Hčeri Nikolaja Marta in Ana Marija.
- 1637: Baron Jobst Joseph Moscon poročen z Barbara Moscon (Drašković Trakošćanska).
- 1693: Nikolaj grof Erdödi.
- 1695: Izabela Rosina grofica pl. Gallenberg.
- 1719: Dismas Auersperg, poročen z Barbaro Ano grofico Erdödi.
- 1727: Wolfgang Nikolaj grof Auersperg, poročen z Marijo Terezijo, grofico Lichtenberg.
- 1760: Nikolaj Tolentin grof Auersperg.
- 1812: Franc Nikolaj grof Auersperg.
- 1847: Gustav Franc Nikolaj grof Auersperg, poročen z baronico Matildo Zois.
- 1880: Beatrice Alojzija Serafina, katera se je poročila s Henrikom Moritzom Corneliusom, baronom pl. Gagern.
- 1915: Brata Nikolaj in Janez pl. Gagern in grof Economo.
- 1922: Delež grofa Economa odkupi veletrgovec z lesom Milan Prpič, delež bratov Gagern pa Rade Pašič.
- 1922: Delež Radeja Pašiča odkupi Miloš Rafajlović in delež Milana Prpiča, Žid Berger iz Zagreba.
- 1923: Radej Pašič proda svoj delež Židu Bergerju in tako postane slednji samostojni lastnik.
- 1937: Berger proda posestvo nadškofijskem semenišču v Zagrebu.
- 1941: Grad zasedejo Nemci in ga spremenijo v vzgojni zavod za nacistični pomladek.
- 1978: Terme Čatež.
Zemljevidi:
Viri:
Knjige:
- Dr. Ivan Brlič: Mokrice, grad in park, spomenik naše zgodovine
- August Šenoa: Zlatarjevo zlato
- Friedrich von Gagern: Cesta, Ljudstvo
- Ivan Stopar: Gradovi na Slovenskem
- Ivan Lapanje Politična in kulturna Zgodovina štajerskih Slovencev 1884
- prof. zgod. in geogr. Polona Brenčič in Silvo Mavsar, direktor in urednik založbe: Stoletje Brežic na razglednicah
- Janez Vajkard Valvasor: Slava vojvodine Kranjske
Splet:
