1042: Hema Breže – Selška podari svojo alodialno posest (vključno z Bizeljskim) krškemu samostanu.

1071: Bizeljska posest postane last novoustanovljene krške škofije.

1252: Prva znana omemba gospoščine Bizeljsko kot “Visel” v lasti krške škofije.

1278: Omenja se vitez Eberhard z Bizeljskega “von Vizel”. Na podlagi tega lahko sklepamo, da je predhodno na lokaciji gradu stal utrjen dvor, saj se grad še ne omenja.

?: Omemba gradnika “Eberhardus de Visel” že nakazuje na obstoj gradu.

1404: Prva neposredna omemba gradu Bizeljsko kot “castro Vysell” v krškem urbarju. Omenjajo se tudi kmetije, ki leže pod gradom.

1441: Grad Bizeljsko se omenja kot “geslos Visel”. Tega leta je gradove Bizeljsko, Podčetrtek, Mokronog in Pilštanj krški škof Johan izročil cesarju Frideriku zaradi nevarnosti celjskih grofov.

1442: Ohranjeno je poročilo o inventarju grajske orožarne.

1443: Ohranjeno je poročilo o inventarju grajske orožarne.

1475: Grad Bizeljsko, omenjen kot “castrum Visl”, neuspešno oblegajo Turki. 

1515: V velikem kmečkem uporu kmetje osvojijo grad in ga povsem opustošijo.

1542: Ob vrednotenju premoženja so grad Bizeljsko ocenili na 300 funtov pfeningov, pristavo pa na 60 funtov pfeningov.

1573: V slovensko – hrvaškem kmečkem uporu, grajski oskrbnik Mihael Wallichach kmete podkupi s hrano in denarjem in tako obvaruje svojo posest pred uničenjem. *Po nekaterih drugih virih, naj bi tudi tokrat grad razdejali kmetje.

1636: Ponovni kmečki upor, kateremu se pridružijo tudi Bizeljski podložniki.

1646: Izbruh kuge, katera v šentlovrenški fari pomori 743 ljudi.

1654: Zadnja znana omemba stare “gorske pravde”na Bizeljskem, katere so ustanovili vinogradniški kmetje.

1665: Omenja se grajska kapela.

1696: Omenja se grajski kaplan.

1809–1813: V času Napoleonove okupacije se na gradu nastanijo Francozi. Nekateri izmed njih se naselijo in ostanejo na Bizeljskem.

1858: Kneza Windischgrätza združita bizeljsko gospoščino s kunšperško.

1917: Na Bizeljskem taboru se je zbralo 6000 Slovencev in Hrvatov in zahtevalo samostojno jugoslovansko državo.

1937: Bizelsko je samostojna občina. Tega leta se tudi omenja, da na gradu ni bilo več orožja, starinskih slik in ostalih dragocenosti.

Med drugo vojno: V obdobju med obema vojnama je bil lastnik gradu grof Giovanni Ceschi a Santa Croce ki pa v njem ni živel, ampak je za grad s posestvom skrbel ne preveč zavzet in sposoben oskrbnik. Oktobra 1941 se je baron Nikolaus Maasburg poročil z grofico Christiane Ceschi a Santa Croce, s katero pa sta od poroke dalje živela na bizeljskem gradu, ki ga je Christiane dobila v doto. Kljub Nikolausovi pogosti odsotnosti je žena uspela sanirati dotlej neuspevajoče posestvo, obnovila je grad in grajsko kapelo, med drugo svetovno vojno pa na gradu pred nemškimi okupatorji skrivala družino Šribar iz Kamnika, odvetnika Georga von Thuna in tudi judovsko prijateljico Friederike Sizzo de Noris. V letih 1942 in 1944 sta se jima na Bizeljskem rodila sin Johannes Baptist in hči Marie Luise. Zakonca sta imela na gradu Bizeljsko tudi radijski oddajnik, s katerim sta pošiljala informacije britanski obveščevalni službi MI5, kar je bilo takrat smrtno nevarno. Christiane je partizanom osebno prala, kuhala in jih na gradu tudi skrivala (bala se je izdajalstva zaposlenih), od pomladi 1944 pa jih zalagala z živino in konji. Tudi Nikolaus je vzdrževal stike s partizani in z drugimi antifašističnimi plemiči (Auerspergi, Windischgrätzi in Attemsi), partizanom pa s pomočjo dr. Šribarja dostavljal informacije, orožje ter strelivo, kar so partizani sprejemali, kljub temu, da je Nikolaus v Ozni veljal za antikomunista. Med vojno je Nikolaus kot tajni agent deloval v vojaški obveščevalni službi Abwehr v Salzburgu in Celovcu. Kljub pisnim zagotovilom, da bodo partizani maasburgovo družino po vojni zaščitili, se to ni zgodilo. Christiano von Maasburg, z dvema majhnima otrokoma, njeno bolno mater ter družinsko prijateljico so po vojni oblasti zaprle v Brežicah. Tam so jih čez nekaj tednov natovorili v vagone ter odpeljali preko meje v begunsko taborišče pri Lipnici, od koder jim je uspelo pobegniti, vendar so ostali brez vsega imetja, grad in posestvo pa so bila podržavljena.

1945: Po vojni naj bi bil celoten inventar gradu odpeljan na Moravsko.

1971: Na gradu živi družina Klakočar, ki se ukvarja z vinarstvom.

*Na gradu je bilo deželno sodišče.

*Vislice so stale v bližini prehoda reke Sotle.