Buy Me A Coffee

Castua – Kastav

Janez Vajkard Valvasor: , 1689

Lokacija

  • Država: Hrvaška
  • Pokrajina: Istra
  • Župnija: Primorsko – goranska
  • Mesto: Kastav
  • Koordinate: 45.37364, 14.34858

Zgodovina

Mesto in grad Kastav, ki ga pravzaprav pišejo Khostau in samo po latinsko Castua,
po kranjsko pa ga imenujejo Kastav, leži v Liburniji enajst milj od Ljubljane in samo eno miljo od Šentvida na Reki, na visokem hribu, nad katerim pa se dviga še dosti višji hrib, namreč Učka (ali kot ga tudi imenujejo, Mons Caldera), in sicer v tistem predelu Jadranskega morja, ki ga imenujemo Kvarnerski zaliv. Za izvor tega imena Kostau ali Castua pa navaja pater Martinus Bautscher naslednjo pripoved. Ko je ilirska kraljica Theuta vladala Liburniji, je pod smrtno kaznijo prepovedala, da bi v to mesto, ki je takrat imelo drugo ime, prišel kak nečist vitez, ker je namreč nekoč v tem mestu neki vitez hotel posiliti neko dekle. In zato naj bi bili takrat dali mestu ime Castua. Ker pa omenjeni pater Bautscherius ne navaja niti prejšnjega imena mesta niti avtorja te zgodbe, je čisto upravičeno dvomiti o zanesljivosti tega rojstva mestnega imena, najbrž bi komajda lahko našli kakega an tičnega pisca, ki bi to potrdil. Megiserus sicer piše takole: Sv. Hieronim sicer hvali kraljico Tevto in pravi, da je s svojo vse pohvale vredno disciplino in čistostjo dosegla, da so bili vitezi zelo pošteni in vrli moški, ki so ji vedno bili pokorni itd. Tomasich pa poroča o drugem vzroku, in sicer: Potem ko so Rimljani zavzeli to mesto, so se ženske med seboj vse dogovorile, da bo vsaka tistemu, ki jo bo zasledoval, torej tistemu Rimljanu, ki bi ji s silo hotel vzeti poštenje, obljubila, da mu bo na voljo, da pa ga bo s skritim nožem ponoči zabodla. In to je vsaka tako tudi naredila in spravila tistega, ki jo je hotel onečastiti, ob življenje. In odtod je mesto dobilo naziv Casta ali krepostna, toda sčasoma so začeli ime izgovarjati malo popačeno in ga spremenili v Castua. Ker pa vem, da tudi ta avtor nima na razpolago nobenih antičnih pričevanj in da tudi on ne pove nekdanjega imena kraja, ne morem velikodušnemu bralcu s prav nič večjo gotovostjo potrditi resničnosti te pripovedi kot tudi ne prejšnje. Prodajam pač po isti ceni, po kateri sem dobil. Veliko bolj nesmiselno pa zatrjujejo Liburnijci, da je mesto Castua dobilo ime od liburnijske besede Caschia, ki pomeni žitno kaščo ali pa obokan prostor, v katerem ne hranijo samo žita in pridelka, temveč tudi mnogo drugo robo. Nekoč so namreč v to mesto iz vse okolice vozili svoje najboljše reči in jih tam varno shranili, enako kot se žito shrani v skrinji. Toda besedibesedi Caschia in Castau sta si daleč narazen. Jaz* pa domnevam, da je mesto dobilo ime po kostanjih. Kajti kostain je po kranjsko, castan pa liburnijsko, po nemško pa pomeni isto kot Kasten ali Kastanie. Kajti med liburnijsko besedo Castan in nemškim Kästen in imenom mesta, kot ga sedaj pišemo po nemško – Kostan ter kranjskim Kostain ter latinskim Castanea ni prav posebno velikih razlik. Do take domneve pa prihajam, ker tam v okolici raste veliko kostanjev, ki jih vozijo v različne dežele, ker so ti kostanji namreč zelo debeli. Nekoč so bili tam, kjer so sedaj vinogradi, sami kostanjevi gozdovi. Pred časom, tako, da ljudje to še pomnijo, so jih vse posekali in nasadili namesto njih trte. Gospostvo, ki je vezano na ta kraj, je lepo in veliko. K njemu spadajo tudi morsko pristanišče Volovska, trg Vapriniz, pa Moschenieze in še več drugih krajev. Meji pa ozemlje tega gospostva ali glavarstva na mesto Reko (ali Šent Vid na Reki), na Gotnik, na Beneško Istro, na pazinsko grofijo ter z morskim zalivom Mare di Carnero ali Kvarnerjem do 12 italijanskih milj (ali tri in pol nemške milje). Tako da njegova jurisdikcija sega dlje kot osem nemških milj. Medtem ko je med sodnim svetom mesta Šentvid ali Reka in sodnim svetom in občino mesta Kastav pred dolgimi leti prišlo do spora in zmot glede ozemlja ob reki Reki ter sekanja v Wergutu, je končno s pomočjo na ukaz rimsko- kraljevega veličanstva v letu 1554 postavljene mejne komisije, ki sta jo sestavljala gospod Jakov von Lamberg v Kamnu, vitez, upravnik deželnega glavarstva in deželni upravitelj Kranjske itd., in gospod Krištof von Knüllenberg, vicedom istotam, kot najbolj milostno odposlana komisarja, prišlo do poravnave v tem sporu, in sicer tako, da sta gospoda komisarja v prisotnosti odborov in dostojanstvenikov po roč ni zaprisegi in obhodu meje postavila mejnike.Najprej naj bi se ozemlje Kastva začelo pri potoku Rezchina pri mostu po imenu Gerschoraz pri vklesanem križu in črki A. Od tam poteka meja po stezi do pristave Grahoviz na hribu Lubria do vklesanega križa in črke B. In naprej proti vogalu z zašiljenim skalnim križem in črko D proti višini in strmini tega hriba. Nato poteka naprej navzdol prek deželne ceste, ki vodi iz mesta Reka proti Ljubljani in Grabnecku poleg poti v Kastav do nekega križa in črke E. Nato malo naokoli pod potjo spet do križa in črke F. Potem navzdol preko polj mesta Reka proti vzpetini ali griču s križem in črko G. Od tam spet navzdol po stezi proti cerkvi Naše ljube Gospe čisto naravnost do križa in točke H.; od tam spet navzdol proti omenjeni cerkvi, imenovani Sharniza in ležeči na področju Kastva in ob meji. Od tam prek kraja Naplach pri Taboru, v kamnu križ in točka I. Od tod proti križu pri deželni cesti Slopoz, ob straneh poti križu in točki K. Od tod do cerkve sv. Križa, kjer opravljajo službo Božjo iz Kastva, nad njo h globoki jami, poleg katere je križ in točka L., in potem malce navzdol do kamna in do kraja, ki mu pravijo Zerouiza, križa in točke M. Navzdol po ozki in kamniti stezi Cerovške doline k tekoči sladki vodi, v skali križ in črka N. Tako naj bo s tem Confinom za večno zaključen ta dolgotrajni spor prostovoljno za obe strani. Precej več kot dvesto let pred Kristusovim rojstvom naj bi bila kraljica Theuta, ki se je Megiserus, doktor Schönleben in Johannes Lucius izčrpno spominjajo, vladala tako temu mestu kot celi Liburniji. In Chronica mundi govori o njeni vladi takole slabo: Liburni gens miserabilis, quia foemina imperat. Liburnijsko ljudstvo je bilo sedaj (namreč v tistem času) v skrajno slabem stanju, ker je vladala ženska. In glede tega se tudi avtor te kronike ne moti: zlasti zato, ker se je ta kraljica zaradi svojih neobrzdanih afektov, z nepravičnostjo, roparskimi popadki in zločinsko togoto sama spravila ob prestol in vse svoje kraljestvo pod rimski jarem, kot smo to že obsežno popisali v naši peti knjigi o nekdanjih prebivalcih. To mesto je spadalo med 14 civitates (skupnosti ali občin ali komun(†)), ki so bile slavne za časa Plinija, ki o njih govori v naslednjih vrsticah: Conventum Scardonitarum petunt Japides & Liburnorum Civitates quatuordecim, Liburniae finis & initium Dalmatiae. Morali pa so tudi stari Grki nekoč prebivati v tem kraju, saj nam to domnevo vdihuje veliko število starinskih in grških slikarij in veliko grške pisave. To med drugim zlasti podkrepljujeta dva vodnjaka, kjer oči lahko uzrejo tako pisavo, vklesano v kamen. Appianus Alexandrinus potrjuje v svojih knjigah de Bello Civili, enako tudi Radkaj v svoji knjigi o Hrvaški in Dalmaciji, da so nekoč na tem kraju bili naseljeni Grki, ki pa niso zapustili ničesar razen dveh vodnjakov ali vodovodov. Sicer pa o tem nato nič več ne povesta, najbrž ju nista niti sama videla niti nista imela informacije o tem, za kaj v resnici gre. Toda jaz* zagotavljam radovednemu bralcu, da so ti vodovodi ogleda vredni. Od Kastva do gore Učke (ki jo sicer imenujejo tudi Monte Caldiera) je precejšnja pot, ki te pripelje globoko v hrib prek velikih teras, ki so zgrajene iz najbolj trdnih in zbitih skal. In nato človek uzre velike, v skalo vklesane kanale, nato pa se prehod tako zelo zoži, da ni več mogoče udobno iti naprej. Človeka tudi kar mine veselje, da bi naprej prodiral v notranjost. Kajti začne te kar spreletavati groza zaradi strašno mogočnega bučanja in grmečega pokanja vode, katere zvoki so skoraj podobni topovskim strelom. Mislim, da nikjer drugje ni najti tako starega vodovoda, kot je ta moral biti že od starih časov sem. Vse je tako umetelno, prikupno, iz samih čistih skal speljano z vrha gore navzdol pod najbolj skalno zemljo, tako da se lahko še danes človek samo čudi, kakšno presenetljivo delo je to bilo. Jaz* sem v različnih rokopisih, pa tudi v svoji zbirki našel zapis, da so to glavarstvo ali gospostvo Castua nekoč imeli v posesti grofje Valsa in da sta dva zadnja brata te rodbine videla, da bo rodbina z njima ugasnila, ne da bi za njima ostali kaki dediči. Zato sta ga izročila avstrijski vladarski hiši v času cesarja Friderika, pa še pazinsko grofijo poleg še drugih gospostev. Obenem tudi mesti Št. Vid ob Reki ali Reko, tam, kjer sta v avguštinski cerkvi pokopana ta dva brata grofa Valsa, ki sta ta samostan ustanovila. In to sta bili nedvomno dve zadnji veji tega rodu. Ta dva omenjena grofa Valsa pa pater Martin Bautscher Soc. J. imenuje grofa von Walsee, kar pa ni prav, saj ju epitaf v omenjeni cerkvi izrecno imenuje de Valsa. Njegove lastne vrstice o tem se glasijo takole: &c. Et malè extinctis D.D. de Tybein, seu de Duino, investitur Reinpertus
de Walsee de bonis eorum Duino, Senoseza, Gueteneg, Flumine, Castua, Vapriniz & Moscheniza: de quibus ultimis, olim spectantibus ad Polensem Episcopum, investitus fuit ab Episcopo, eâ lege, ut quem vis novum Praesule, novâ donatione honoraret, duorum canum venaticorum, unius Asturis & pulli equini eleganter ornati. Kar pomeni toliko kot: Potem ko so bili gospodje Devinski povsem izkoreninjeni, je dobil Reinprecht von Walsee njihove posesti v fevd; namreč Devin, Senožeče, Reko, Kastav (ali Kastan), Vaprinec in Moščenice. In v njih ga je investiral škof v Pulju kot takratni fevdni gospod s tem pogojem, da mora vsakega novega škofa počastiti z darilom, namreč dvema lovskima psoma, enim sokolom in z lepo opremljenim žrebetom. In to omenjeni avtor Bautscherius v svojih Annalibus postavlja v leto 1400. Nekateri sicer trdijo, da je to gospostvo prišlo šele leta 1500 skupaj z več drugimi grofijami in gospostvi od Leonharda grofa Goriškega kot zadnjega svojega rodu na avstrijsko vladarsko hišo. Prednik tega grofa, grof Henrik Goriški, naj bi bil tisti, ki si je pridobil slabo slavo (zlasti tako
pravi Aeneas Sylvius), da je zahteval, da sta dva njegova sinčka spala pri njem v njegovi kamri in ju je dostikrat ponoči budil in spraševal, ali nista nič žejna? In če nista nič odgovorila in sta kar spala naprej, je baje vstal, jima odprl usta in jima v usta nalival vino. Če pa ga nista hotela piti ali ga kot nežna otročička nista mogla, temveč sta nalito vino izpljunila, se je jezil, da mu je bila žena nezvesta, in rekel: To nista moja prava otroka. Če bi bila moja otroka, potem ne bi mogla prespati cele noči brez pijače. Toda drugi pripisujejo to lepo navado njegovemu vnuku Leonhardu samemu. In ta je morda res bil tisti, saj je dokazano, da je pripadal Epikurjevikurjevi družini. Morda si je mislil: Kar se naučijo mladi, to delajo stari! Če se kdo od otroštva nauči, da prenaša vino, potem se pozneje na dvoru ne bo ustrašil velike kupe in hudega popivanja, temveč bi se izkazal kot eden pravih Atlantes, ki ne nosijo zvezdnega neba, temveč vinograd, poln belih in rdečih jagod, in bo lahko pred velikimi gospodi obstal kot velik kavalir grozdja. In tako bo bržkone še danes marsikje s takim lepim navajanjem na mokro viteštvo, ki mu ne manjka poguma pri kozarcih. Toda meni* se zdi bolj verjetno, da je avstrijska vladarska hiša pridobila to gospostvo v letu 1400 in da je bilo skupaj z drugimi gospostvi vključeno v deželo Kranjsko. Zlasti ker sem v svojih Collectaneis iz arhiva hvalevredne dežele dobil poročilo s tole vsebino: Ko so nekateri hoteli ugovarjati in so zatrjevali, da uradi Kastav, Moščenice in Vaprinac ne ležijo na Kranjskem, je bilo to dokazano z imenjsko knjigo, s tam vključenimi librami v denarju gosposkega imenja, pa tudi z 62. členom kastavskega statuta iz leta 1400 ter drugimi dokumenti. Ko so Matthias Zerlaviz Rechsaviditsch, regularni sodnik, in možje iz častivredne občine skupaj razglabljali, kako je občina Kastav zaradi zamude sodnika iz leta v leto ostala dolžna hvalevredni deželi Kranjski davek, takse in druge dajatve in je zato v svojo veliko škodo zabredla v tako velik dolg, da ga sedaj nikakor ne more poplačati v enem, so zato gospod glavar in drugi zgoraj omenjeni ugotovili, da sta oba redna sodnika, ki ju vsako leto volijo, dolžna, da izterjata zgoraj omenjene davke, takse in druge dajatve in jih plačata itd. Storjeno 14. januarja 1585. Hvalevredna dežela je to zadevo s tem gospostvom uredila tako, da mora vsako leto plačevati določen quantum davkov in drugih dajatev, ki ostaja vsako leto enak. Ker pa so precej let pozneje Kastavci umorili svojega glavarja, so hvalevredni kranjski deželani za večen spomin in kazen za to zlodelo Kastavcem odmerili višji davek, tako da morajo od takrat naprej vsako leto plačevati več. Prej, dokler še niso bili vključeni v deželo Kranjsko, jim tako rekoč nihče ni bil sposoben vladati. Njihova samovolja in trdovratnost sta hoteli biti neomejeni, brez brzd. In tako bi še danes radi živeli po lastni glavi in všeči, če jim ne bi določili cilja in omejitve. Menijo, da so oni in njihova svoboda omejeni, saj taki ljudje večinoma sovražijo zakone in pravo in so prepričani, da je okrnjena njihova sreča, če nimajo možnosti, da bi se dali voditi svojim poželenjem, kot da so zakon. Pritožujejo se, da padajo njihovi stari privilegiji, ker jim ne dovoljujejo, da bi ropali in morili, temveč jim to preprečujejo z rabljem. Cesar Friderik Drugi je to gospostvo za določeno vsoto denarja prepustil gospodu Baltazarju grofu von Tanhausenu. Nato je to gospostvo grofica von Tanhausen v Gradcu dala patrom jezuitom v Judenburgu na Zgornjem Štajerskem. S cesarsko diplomo pa je bilo patrom jezuitom dovoljeno, da v Št. Vidu ali na Reki ustanovijo kolegij skupaj s seminarjem in šolo in jim je to glavarstvo bilo dano v last. In to jim pripada še sedaj, vlada pa mu gospod Claudio Marpurch, glavar v Kastvu. Nekoč je navadno deželni knez temu gospostvu vedno postavljal glavarja, sedaj pa ga vedno postavljajo gospodje patri Jezusove družbe po lastni všeči in postavijo nekoga, ki jim je všeč. In večinoma glavar tudi ostane, dokler Glavarji, ki so doslej vladali kastavskemu gospostvu, so bili vedno iz dobrih rodbin. Sledili pa so si v naslednjem vrstnem redu. V letu 1466 je to glavarstvo v Kastvu ali Castua vodil gospod N. Banz; za njim je prišel gospod Jurij von Obritschan, pa gospod N. Andreget, potem gospod Hans von Thurn, gospod Bernardin Nicolich, gospod Hans von Obritschan, gospod Hieronimus Serafin, gospod Hieronimus von Sara, gospod Gašper von Obritschan, gospod Franz Barbo, gospod Štefan della Rouvere. Tudi sicer sem v različnih rokopisih našel, da sta v letu 1519 gospod Rauber in Anno 1594 gospod Wolf Schranz imela to glavarsko mesto na Reki in v Kastvu. Vse sedaj naštete so postavili deželni knezi, naslednje pa so postavili patri jezuiti na Reki: Francesco Kresich, Benedetto Sabbatini, Francesco Sfoitinich, Luca Celebrini, Marino Diminich, Gio Giorgio de Steunberg, Francesco Morelli, Ascanio Jacomini, v letu 1685 pa je bil instaliran zgoraj omenjeni gospod Claudio Marpurch. Kar pa se tiče mesta Kastav, je dobro opremljeno z močnimi obrambnimi stolpi in krožnim obzidjem. In res se ga je dalo odlično fortificirati, tako da z nobenim miniranjem ni mogoče porušiti zidov in stolpov, ker namreč vse skupaj stoji na trdnem vznožju, namreč na tleh, ki sestojijo iz same trdne skale. Razen tega mesta Kastav tudi s hriba Učka z nobenim topom ni mogoče obstreljevati, saj tam ni mogoče v hrib spraviti topa. Ne le to, mesto je od hriba tudi preveč oddaljeno, da bi ga topovski streli lahko dosegli. Če ne bi bilo mesta Senja, bi za zadrževanje dednega sovražnika tu ne mogli najti boljšega mesta, kot ga ima prav mesto Kastav, če je le zasedeno s primerno posadko in ima na razpolago vse drugo, kar je potrebno. Glavar ima stanovanje v gradu ali kastelu, iz katerega se da streljati s topovi tudi na morje.
Toda naj so tla v okolici še tako trda in skalnata, kljub temu na njih odlično uspeva vinska trta in tu v Liburniji vse vinograde sadijo v najtrše skale. Najprej izklešejo v skale za pol moža globoke luknje, nasujejo v luknje zemljo in v to posadijo trte. Pridelujejo veliko vina in s tem se zelo mnogi preživljajo. Toda precej ljudi tudi pridobiva oljčno olje. Marsikdo se preživlja tudi z živinorejo, drugi si kruh prislužijo na morju, po katerem prevažajo veliko lesa. Toda o tem smo že poročali na drugem mestu. Tudi voda prebivalcem gospostva Kastav precej prispeva k preživljanju: ker je dobra in bogata z ribami, namreč reka Rezina, v kateri živijo med drugim tudi lepe postrvi. Sicer so si to vodo s silo prilastili grofje von Zrini kot takrat mogočni gospodje. Toda potem ko je storil grof Peter Zrinjski žalosten konec, je gospostvo Kastav spet dobilo nazaj to vodo, ki mu je pravzaprav itak pripadala. In jo mirno uživa še do današnjega dne, ne da bi mu jo kdo oporekal. Tu tudi ne manjka ljudi, ki študirajo. Veliko jih namreč izbere duhovniški poklic in postanejo duhovniki ter nato odidejo v Dalmacijo, na Hrvaško, v Istro in v druge kraje, da bi si našli ugodne pogoje. Omenjenemu mestu Kastav vladata dva sodnika, toda vsak ne vlada dlje od enega leta. Nove sodnike namreč vsako leto izvolijo na prvo nedeljo po sv. treh kraljih. Prvega izvoli glavar izmed dvanajstih gospodov, drugega pa izvoli ljudstvo tudi izmed teh dvanajstih gospodov, in sicer s kroglicami. Kdor ima največ kroglic (torej največ glasov), tisti bo sodnik. Več dni pred volitvami se omenjenih dvanajst gospodov izkaže z veliko darežljivostjo in druge gostijo z vinom in žganjem kot pijačo in vsak od njih se poteguje za sodniško čast. Ta dva sodnika sodita in sklepata poravnave v vseh manjših zadevah. Kdor pa se z njuno razsodbo noče zadovoljiti, ta se pritoži pri glavarju; če pa je kdo prepričan, da mu glavarjeva sodba krati pravice, se obrne na visoko sodišče na Kranjskem. O jeziku, šegah in navadah Kastavcev smo govorili že na drugem mestu. Tu bomo omenili samo nekaj bolj nenavadnih. V Kastvu je stalna navada, da glavar na dan sv. treh kraljev k sebi povabi mestnega župnika in gospode kanonike, pa najstarejše mestne gospode na večerjo. Ti se zabavajo ob dobri jedači in pijači in tako tekmujejo med seboj, da gre marsikateri domov na zelo majavih nogah. Nekoč je bila navada, da so takrat, ko so bili lepo in dobro naliti, vstali, da bi šli domov, in so najstarejši med gospodi posadili mestnega župnika na stol ter ga tako nesli domov v njegovo hišo. Toda pred nekaj leti se je zgodilo, da so župniku tako izkazali čast in ga posadili na stol, da bi ga nesli. Pa se je izkazalo, da nosači še sami sebe niso več mogli nesti ali pa jim je vinski venec pregloboko padel čez oči, tako da jim oči sploh niso več služile. In so prečastitega gospoda na stopnicah vrgli na tla, da se je skoraj ubil. Zato ni naredil nič narobe, ko jih je nato spet vrgel s prižnice, hočem reči, da jim je naredil lepo pridigo in jim spridigal poglavje o prehudi opitosti (kolikor najbrž sam ni bil toliko pijan kot oni). Kajti s tako živo svetinjo, za kakršno lahko imamo duhovnike, je treba postopati ne le spoštljivo, temveč tudi previdno. Toda Quid non Ebrietas designat? bi tu bržkone rekel stari latinski pesnik. Vino je nevarnost za oči in noge in prav nehvaležen gost: čim bolj visoko ga (v čaši) dvigujemo, tem bolj ponižuje previdnost svojega povzdigovalca. In nobena redkost ni, da pride pri tako dobro namočeni odkritosrčnosti v goste tudi srčno kesanje. Ta nesreča pa je imela za posledico tako spremembo, da župnika tako ne nosijo več. Saj je taka tuzemska čast pač lahko na tako zelo majavih nogah, da se ji bo vsak prav rad odpovedal. Toda navade te gostije na ta praznik niso odvrgli skupaj z župnikom, temveč so z njo tudi poslej nadaljevali. Po svetih treh kraljih pa glavar na neki poljubni dan opozori župnika v liburnijskem jeziku, da naj priredi Craglieu pirr, to je kraljevska svatba. In to kraljevsko svatbo potem izvedejo takole. Zvečer in zjutraj v celem kastavskem ozemlju zvonovi zvonijo pri vseh cerkvah. Ko potem vsi duhovniki zjutraj opravijo Exequije za duše vseh umrlih knezov dežele, pa tudi za dobrotnike in ustanovitelje beneficijev, se odpravijo na zajtrk ali kosilo v grad h glavarju in vsi se pridno lotijo obdelovanja skled in posode za pijačo. Pred nekaj leti pa se je zgodila naslednja zabavna prigoda. Med povabljenimi starejšimi gospodi, namreč med dvanajstimi, ki bi jih lahko primerjali s člani mestnega sveta, je bil eden, ki je imel tako hudo podagro, da je bil pravi ujetnik, in ga je držalo tako hudo, da ni mogel premikati niti rok niti nog. Toda posmehovanje, ker mu je noga otekla ob tako nepravem času in ga privezala v hišni zapor, ga je tako razjezilo, da je sklenil, da bo pobegnil iz zapora, pa tudi če bi namesto Naj živi! kričal Joj! in Av! Ker tega popivanja nikakor ni hotel zamuditi, se je dal posaditi na konja (v skladu z izrekom cesarja Severija: Caput imperat, non pedes: Ne noga, temveč glava mora ukazovati!) in je tako odjahal na grad in se tam pustil dvigniti s konja in nesti k mizi. Kar je nedvomno med drugimi gosti zbudilo več pozornosti in več smeha in zabave kot vse drugo pri tej slavnosti. In čisto zares je tudi dokazal, da ne bo dal, da bi mu ukazovala njegova noga, pa tudi ne kak zakon, kako veliko alikako malo mora piti. In je kar pridno pil in je svojo nogo ne z zmernostjo, temveč z mericami tako pozdravil, da je lahko šel domov na svojih lastnih nogah. Ta posebni način zdravljenja sem moral na vsak način vključiti, že na ljubo drugim sotrpinom. Zgoraj omenjeni gospod glavar, ki je to nenavadno zdravljenje opravil kot Medicus extraordinarius Podagrae, je še živ. In tudi Craglieu pirr (ali kraljevsko svatbo) obhajajo še vsako leto. Kako pa se je ta podagrični bolnik pozneje počutil drugi ali tretji dan in ali ga ni podagra nato napadla še siloviteje, tega pa ne vem povedati. Sicer pa Kastavci v svojih hišah živijo zelo varčno in skromno. Večinoma si pomagajo z mlečnimi jedmi in različnimi kuhanimi zelmi, jedo precej grob pirin
kruh in podobno. Vino in olje večinoma prodajo, zlasti, ker tega tu v okolici pridelajo zelo veliko, in se zadovoljijo s požirki dobre studenčnice. Žita pa ta tla rodijo zelo malo. Pred zadnjo beneško vojno in med njo je bilo v mestu zelo veliko prebivalcev in hiše dobro napolnjene, sedaj pa je najti v njem zelo malo prebivalcev in tudi zapuščene prazne hiše, ker so se ljudje namreč povsod podali na deželo, da bi tam živeli. Da so v starih časih tu živeli Grki in pozneje Rimljani, o tem ne more biti dvoma, in kar se tiče Grkov, smo to že zgoraj pokazali z vodovodom. Če pa bi kdo na vsak način hotel to prekrasno gradnjo pripisati Rimljanom, se z njim ne bom prepiral, saj so Rimljani na več krajih izvedli take presenetljive gradnje. Ne glede na to pa priča tudi vodnjak, ki sem ga zgoraj omenil, o tem, da so tu prebivali Grki. Nihče pa ne bo mogel ugovarjati trditvi, da so se končno tu naselili Rimljani, razen tistega, ki nič ne ve o njihovih bojnih pohodih in zavzemanju dežel. Kajti če pustimo ob strani, da so imeli tu svoj tabor razni rimski vojskovodje, so prav gotovo v tem in v drugih krajih ob jadranski obali postavili svoje posadke. Leta 1679 so tik pred mestom na vzhodni strani na kraju, ki mu pravijo Vertazza, začeli nekaj kopati in hoteli narediti globoko jamo. Pri tem so odkrili star grob z raznim orožjem iz železa in kovine, pa tudi veliko kosov srebrnih in zlatih poganskih novcev kot tudi zelo veliko kovinskega (ali bakrenega) denarja, konjske brzde, srebrne žvale za brzde, večne lučke in še marsikaj drugega. Iz tega se je upravičeno dalo sklepati, da je tu moral biti pokopan prav odličen gospod. Mnogi so bili prepričani, da mora to biti grob odličnega Rimljana ali nekoga iz družine Crassorum. Drugi so spet zatrjevali, da je to grob rimskega župana Cinnae, ki je v Liburniji združil več ljudstev, med drugimi tudi Sylle, kot poroča Appianus (de Bello Civili). Če pa bi bilo bodisi eno bodisi drugo res tako, bi pač tudi s tem lahko dokazovali, da so Rimljani prav zares posedovali ta kraj. Toda to lahko veliko bolj zagotovo in pravilno dokazujemo z drugimi poročili, zato jaz* menim, da ni tu pokopan nobeden izmed njiju, zlasti ker so bili pri tem najdeni novci veliko mlajši, kot sem sam lahko spoznal pri novcih, ki sem jih od tam dobil. Ob prošnjih dnevih (in diebus Rogationum) se iz Kastva v sredo odpravi procesija proti Trsatu, kot je dobro opisano pri mestu Reki (ali Šentvidu). Prav na isti dan pa gre druga procesija prav tako iz Kastva proti avguštinskemu samostanu, ki ga imenujejo S. Jacobi Abbatia. Tretja procesija pa se odpravi v Bergud v sodnem okraju v Klapu, kjer delijo kruh in vino, kot se to dogaja tudi pri sv. Jakobu. Tu imajo dve zelo odlični žegnanji ali sejma (čemur na Kranjskem pravijo proščenje), namreč na dan sv. Lucije, ker cerkev sv. Lucije stoji tik pred mestom in jev njej videti veliko obešenih votivnih plošč. Drugo žegnanje in sejem padeta na dan sv. Helene, ker je namreč cerkev v mestu posvečena sv. Heleni. Razen teh dveh odličnih žegnanj pa imajo še eno na prvo nedeljo v oktobru pa še na kvatrno nedeljo. Kastav sicer spada v diecezo puljskega škofa, ki se nahaja na ozemlju Benetk. Škof enkrat na tri leta vizitira duhovnike, vendar mora vsakokrat za to dobiti dovoljenje Rimskega cesarskega veličanstva. Takrat mu vedno dajo kastavskega glavarja kot spremstvo, kot cesarskega komisarja. Če pa se sicer karkoli zgodi, mora v zadevi odločati arhidiakon na Reki. Sicer pa v Kastvu vse službe Božje opravijo mestni župnik in šest kanonikov, in to v slovanskem jeziku. Več kot dvanajst sto družin in več kot šest tisoč duš lahko naštejemo, ki spadajo pod župnijo Kastav. Pred nekaj leti je v Kastvu neka neporočena ženska ali dekle nečastno legla pod nekega dedca in se pustila oploditi, tako da je postala žena brez moža in mati otroka brez očeta. In ko je napočil čas, da bi morala roditi, je šla na neki vrt in tam zgodaj zjutraj, še pred zoro rodila otroka. Ko je tako brez vsake pomoči babice otroka kar zlahka rodila, si je sama prilastila tudi pravico, da bo otroka krstila namesto duhovnika in ga je krstila kar z jutranjo roso; takoj nato pa je postala rabelj tega svojega lastnega otroka ali pravzaprav njegova rablja vredna morilka, saj mu je z vso silo pritisnila palec na grlo in ga tako zadušila. Po tem umoru ga je položila na tla in nakopičila
kamenje nanj. Ko se je to razvedelo, so ji za nagrado dali sodni udarec z mečem. Sicer pa so kmetice tam v okolici zelo srčne, ostre in tako rekoč divje, čeprav je med njimi tudi nekaj pobožnih in dobrih, ki nam preprečujejo, da bi vsem tem vaščankam dali pečat divjih furij in popadljvih divjih mačk.

Zemljevid

Viri

Knjiga

  • Janez Vajkard Valvasor: Slava Vojvodine Kranjske 1689.

V sodelovanju z

Follow by Email