Devet milj od Ljubljane se postavljata trg in grad Bremb (ali Prem), in to na Notranjskem, na Pivškem, na vzpetini. Noge hriba umiva reka po imenu Reka. In ta voda pozneje pri Škocjanu na Krasu izgine v zemljo; toda pozneje se pri Štivanu reši iz svoje ječe in spet pride na dan pod slavnim imenom Timav. Grad ima močne in debele zidove in se je pred časom izkazal kot dober za obrambo. Znotraj pa spominja na zelo staro zidanje. V njem je tudi kapela, ki so jo v letu M.DC.XV. zgradili na čast sveti Marjeti. Tik pred gradom leži trg, ki nima posebne velikosti, tudi ne posebno veliko hiš, temveč samo nekaj. Toda njegov teritorium ali ozemlje ter vse, kar spada h gradu, je zelo obsežno in je prav odlično gospostvo. V letu 1313 je gospod Egtes von Raunach posedoval to gospostvo, kot nam poroča P. Martinus Bautschius. V letu 1499 je bil gospod Volbenk von Oberburg tu glavar v Premu; Anno 1521 pa gospod Bernardinus von Raunach. Sicer je to gospostvo pred časom bilo kameralno ali deželno – knežje in je zato še danes zastava, saj ga je neki avstrijski vojvoda kot deželni knez dal proti določeni vsoti denarja nekemu gospodu von Raunachu. Končno je s poroko prišlo v roke grofom Portia in je še ostalo pri njih. Dvorni mojster cesarskega veličanstva knez Ferdinand von Portia ga je nato zapustil svojemu sinu, knezu Karlu blaženega spomina, ta pa spet svojemu sinu gospodu dvornemu mojstru Francu Antonu knezu von Portia, ki ga poseduje še danes. Tik nad vhodnimi vrati je še dandanašnji viden v kamen vklesani Hallerjev grb, kar nas navaja k sklepu, da je to gospostvo nekoč bilo tudi v lasti gospodov Hallerjev. Poleti, ko je povsod drugje zelo lepo obdobje, pa je tu prav neprijetno stanovati, ker so tudi zelo pogoste zelo hude nevihte s strahotnim bliskanjem in grmenjem. Ko sem približno pred enajstimi leti v jesenskem času
prenočeval na tem gradu, se je ponoči dvignila tako grozotna nevihta z bliskom in grmenjem, kot bi streljali iz enega topa za drugim. V tisti noči je vsaj 40-krat zelo močno treščilo in po enem takih treskov je priletel skozi odprin to okno sobe, v kateri sem spal (ker sem, ko sem šel spat, po svoji navadi pustil vsa okna odprta), velik goreč plamen in izginil skozi drugo okno spet na plano. Toda to tu na Krasu in pri Pivki ni nič novega, zlasti bolj v gorovju, ki se prav rado poigrava z rjovečim grmenjem oblakov.