To mesto in grad Bischofflackh, po kranjsko Schkofialoka, se imenuje po latinsko Locopolis in se je nekoč, kakor trdi Lazius po Antoninu, imenovalo Praetorium Latovicorum in Japodum municipium. Malo nazaj se je mesto imenovalo preprosto samo Lackh, Loka. Toda potem tem, ko je cesar Henrik II, ki mu pravijo tudi Sveti, obdaril freisinškega škofa s tem mestom, je mesto dobilo ime Škofja Loka. Mesto leži na Gorenjskem in je oddaljeno tri milje od glavnega mesta Ljubljane in miljo in pol od mesta Kranj, in sicer med rekama Poljanščico (Polantschitscha) und Sayr ali po kranjsko Sura (Sora). In prek te reke Sore ali Zeyer tik ob mestu vodi lep zidan most, ki je zgrajen z enim samim opornim lokom, ki pa je začudenja vreden zaradi svoje razpetine. Vendar mora imeti ta most danes drugačen videz kot nekoč, ker je namreč freisinški škof Leopold v tretjem letu po izvolitvi, v letu 1381 (nekateri pravijo, da se je to zgodilo leta 1380) padel z mostu in moral tako končati svoje življenje in so ga nato pokopali v svetem ženskem ali nunskem samostanu. Nekateri pisci to nesrečo pripisujejo
škofu Leonhardu, spet drugi škofu Konradu, toda motijo se tako eni kot drugi, z nami pa se strinja slavni Zeiler: Omembe vredno pa je, da je glavar padel v smrt prav s tistega mostu, katerega je sam zaukazal zgraditi. In tako je freisinški škof Leopold v letu 1381 z mostu v Škofji Loki, ki ga je dal sam zgraditi, padel v vodo in tam umrl itd. Sedaj je ta most na obeh straneh obdan z zidom, ki pa je narejen tako, da se sicer vidi prek njega, da pa ni moč kar tako pasti čezenj. Pa vendar iz same objestnosti v toplem poletju majhni fantki skačejo v hladno vodo s tega mostu, ki je kar nekaj klafter visok, pa še ni bilo primera, da bi se bil kateri utopil. Še pred 300 leti je bilo to mesto Škofja Loka še čisto brez obzidja, nič ga ni obdajalo, dokler ga ni končno freisinški škof Bertold povzdignil v mesto in dal sezidati današnje obzidje. Mesto samo po sebi ni zelo veliko, je pa v njem veliko ljudi. Najbolj spoštovanja vredna je lepa okolica, posebej pohvale vreden je sveži in zelo zdravi zrak. Zgoraj na hribu nad mestom je videti čisto po starih gradbenih pravilih zgrajen grad, v katerem stanuje kastelan. Mesto je znano tudi po nunskem samostanu, ki se nahaja v mestu, za katerega pa ni mogoče ugotoviti, kdo ga je ustanovil. Obstajajo pa nekatere verjetne domneve, ki kot možne ustanovitelje imenujejo avstrijske vojvode, freisinške kneze in nekega gospoda Burgstalla; zlasti zato, ker imajo na vse kvaterne nedelje zanje službe božje. Za te maše ni nobene druge razlage, kot da so te osebe ustanovitelji samostana. Če je resnično tisto, kar o tem samostanu govorijo, naj bi ta bil nekoč zelo velik in v njem naj bi bilo dvainpetdeset pravih redovnic, toda vojna, ki je uničevala vse, in takrat na Kranjskem uvedena evangeličanska vera sta samostan skoraj oropali vseh dohodkov, tako da sedaj v samostanu prav bedno lahko živijo samo štiri redovnice. Povrh vsega so izgubile tudi skoraj vse samostanske zgradbe, ki so jih uporabili za posvetna stanovanja, in tako je še do današnjega dne. Razen tega so tudi nune morale vzdrževati in plačevati luteranske ali evangeličanske duhovnike, med katerimi je bil eden z imenom Trubar; ki ga je freisinški škof nato pregnal in spravil v bedo. Sedaj je v samostanu spet večje število redovnic, toda še zdaleč jih ni toliko kot nekoč. Leta 1669 je knez in ljubljanski škof posvetil novo nunsko cerkev. Približno četrt ure hoda od mesta je oddaljena farna cerkev, poleg nje pa je Stari grad ali Alten-Lack, ki smo ga že omenili. Na drugi strani mesta tik nad reko Poljanščico pa je videti grad Burgstall. Prebivalci mesta trgujejo v Nemčiji in Italiji z vsem mogočim. Zlasti tu naredijo zelo velike količine nadvse lepega belega platna, ki ga poleg belega sukanca pošiljajo v tuje dežele. Tu je tudi veliko konjskih mešetarjev, ki konje prodajajo v Italijo in poleg drugih obrti mestu prinašajo precej dobička. Grad pa je nekoč videl hud umor. Kajti ko je krški škof Konrad, ki ga je papež izbral in hotel imeti za freisinškega škofa namesto
škofa Degenharta, tu bival nekaj časa, so ga njegovi komorniki zadavili, ko so opazili, da ima pri sebi 5.000 kron. Čeprav nekateri pravijo, da se je to zgodilo škofu Degenhartu, in ne Konradu, vendar je to čisto zmotno. Pozneje je Anno 1437 škof Nicodemus dal tega škofa Konrada izkopati na vrtu, kjer so ga pokopali, in ga dal pokopati v farni cerkvi. V letu 1458 je češki vojskovodja Johann Witowitz, vojaški poveljnik vdove celjskega grofa, ki je nadaljeval tudi z njenimi vojskovanji, Škofjo Loko najprej temeljito izropal, tako da mu je padlo v roke precej dobrin in denarja, potem še požgal in mesto zapustil kot kup kadečih se ruševin. Megiser sicer brez pravega razloga postavlja to opustošenje v leto 1451. Ne dosti pred tem, namreč v letu 1458, je požar upepelil mesto skupaj z nunskim samostanom. Tudi leta 1660 je mesto na dan sv. Janeza uničil požar. V letu 1582 pa je v Škofji Loki pustošila kuga in je ubila veliko ljudi. Pred mnogimi neznansko dolgimi leti je stal nedaleč od tega mesta med hribi na zelo visokem hribu grad, ki so ga imenovali Lackh ali Loka. Še danes je videti nekaj zidov, a zaradi gostega drevja in grmovja je v okolici prava divjina in ga zato imenujejo Wilden-Lackh ali Divja Loka. Toda ta danes povsem pusti grad je bil nekoč matična hiša Loških gospodov, ki so cveteli na Kranjskem pred par sto leti in bodo še večno naprej živeli v letopisih. Med njimi se je v letu 1260 Adelheit, ki jo je spočel Bertold Loški, poročila z grofom Friderikom Ortenburškim. Konrad Loški je v letu 1265 opravljal službo kranjskega deželnega vicedoma, Werhard Loški pa je bil pogumen bojevnik in je živel okoli leta 1297, za ženo pa je imel Agnes von Saurau; Wilungus Loški pa je podpisal darilno pismo, ki so ga gospodje Gamberški naklonili mekinjskemu samostanu. Abrecht von Aursperg je imel približno okoli leta 1330 za ženo hčer gospoda Bertolda Loškega. In končno je bil Gallus Loški v letu 1446 gvardijan pri minoritih v Ljubljani. In ta je bil tudi zadnji, ki sem ga pri svojem natančnem raziskovanju lahko našel. Torej se je ta slavni rod skupaj z deblom in vejami povsem posušil in zgnil. Mesto in celo gospostvo pripadata sedaj knezu in škofu freisinškemu, ki vedno postavlja svojega glavarja, ki stanuje v gradu. In če je bila prej navada, da je bilo vedno treba za glavarja izbrati nekoga iz Kranjske in je na primer leta 1543 imel to mesto Anton baron von Thurn in od Križa, odposlanec in upravnik deželnega glavarstva na Kranjskem, poveljnik v Metliki in tudi v Loki, poleg katerega bi lahko našteli še več rojenih Kranjcev, saj nihče razen njih ni smel imeti te službe, so sedaj že dolga leta semkaj pošiljali glavarje iz Bavarske, od tam je tudi sedanji gospod glavar gospod Krištof Mandel, baron, ki je to službo nastopil pred več leti in katerega predhodnik blagopokojni gospod Franc Matija baron Lampfritzheim s svojim primerom to tudi potrjuje. Tak glavar pa nima pod seboj samo mesta, temveč celo gospostvo, ki je eno najodličnejših na celem Kranjskem. In to gospostvo zajema v krogu 10 milj in ima okoli 200 vasi z vsem, kar spada zraven.