Grad Billichgratz ali Billichgrätz ali Büllichgrätz, najbolje Büllichgratz, se po kranjsko imenuje Pouhaugradez, Rimljani pa so ga imenovali ad Nonum. Od kod pa je dobil ta polhograjski grad ime, ni mogoče z gotovostjo reči. Če pa gre verjeti pripovedim kmetov, potem je bilo takole: grad naj bi se nekdaj imenoval Gradec ali Grätz, a nekoč naj bi bil v jesenskem času tu mimo pripotoval neki škof, ki ga je
presenetila noč in je bil prisiljen, da je prenočil v gozdu. In v tistem letnem času so se mu pridružili polhi ali po nemško Billiche, Pilliche, in so mu zlezli k sedlu in konjski opremi in vse to razglodali in povsem uničili. Ko se je ob svitu škof prebudil in videl, kakšno škodo so naredili polhi, je na glas zakričal: Tu je pač polšji grad! in tako se je kraja in gradu prijelo ime Polhov Gradec in mu tudi ostalo. Ne bi razpravljal o tem, ali je bilo po resnici tako, ali si je morda to izmislil kdo, ki ni imel kaj drugega početi. Ta grad šteje h Gorenjski, od glavnega mesta je oddaljen tri milje. Leži sicer v ravnini, vendar ga obkrožajo visoki hribi. Stari grad, ki je tik nad novim, pokriva precej visok hrib in je nekoč bil močan in utrjen grad, danes pa so od njega ostali samo zidovi kot priče nekdanjega gradu, ki je bil opremljen z močnimi stolpi in vsem drugim potrebnim. Novi grad pa je sedanji gospod lastnik kar najlepše uredil: ne manjka niti lepih in z vsemi mogočimi slikarijami okrašenih sob, tu je tudi na lepo mesto postavljena kapela v notranjem delu gradu, pa velik, na angleški način zgrajen stolp, na katerem ne manjka niti ura. Na sredi dvorišča, tik pred gradom stoji vodnjak z vodometom, narejen iz umetelno obklesanih kamnov in okrašen z lepimi kipi in stebri. Pa to stanovanjsko hišo obdajajo tudi lepi sadovnjaki z vsakovrstnim plemenitim sadjem, dobre njive, prikupni travniki in pašniki; pa tudi z ribami bogata voda ni ravno nekoristna. Ko so Madžari leta 1416 vdrli v to plemenito deželo in povsod puščali za seboj sledove svoje okrutnosti, je ta nesreča zadela tudi okolico tega gradu, saj so tu povzročili hudo razdejanje z ropanjem, morijo, upepelitvijo in uničevanjem. Toda grad so morali pustiti nedotaknjen. Ker je veliki potres, ki ga nekateri postavljajo v leto 1509, drugi pa v leto 1511, hudo prestrašil Kranjsko in na mnogih stavbah in tudi gradovih povzročil neizmerno škodo, seveda tudi polhograjskega gradu ni obšel. In zdi se mi kar verjetno, da so najbrž takrat zapustili stari grad in začeli zidati tega novega, kajti nikjer ni sicer najti poročila, kdaj so starega zapustili in začeli graditi novega. Ko je ogenj vstaje zajel duše kranjskih kmetov in so različni gradovi občutili njihovo zlo početje, je bil tudi Polhov Gradec med prizadetimi gradovi, ki so jih kmetje nasilno zavzeli, izropali in povsem uničili. Stari grad pa je bil matična hiša nekdanjih gospodov Polhograjskih ali von Billichgraetz ali Büllichgratz, ki so ga dolgo imeli v posesti. Pozneje je grad bodisi s poroko bodisi z nakupom enkrat prišel v druge roke, pa spet v roke Polhograjskih, o čemer pričajo različne stare listine. Ko je hotel vojvoda Urh Koroški večkrat obogatiti in izboljšati kartuzijo v Bistri, in je to potrdil tudi z diplomo v Ljubljani na Kranjskem Cal. Jul. 1261., so se poleg drugih podpisali tudi Henricus von Billchgraetz kot takratni posestnik gospostva Büllichgrätz. Leta 1269 je bilo v rokah nekega gospoda von Schärffenberga. Leta 1355 sta ga posedovala dva brata gospoda Hercules in Leonhard Jörger. Leta 1360 je ta grad kot svojega gospodarja priznaval gospoda Gradeneckerja. Dokler niso na koncu gospodje Polhograjski spet dobili v posest svoje matične hiše, vendar je niso dolgo obdržali, ker so leta 1364 grofje Celjski od Polhograjskih kupili polhograjsko trdnjavo, kot je jasno razvidno iz originalnega pisanja v cesarskih arhivih v Gradcu. Leta 1415 je tukajšnje gospostvo spet dobilo novega lastnika, in sicer ga je posedoval gospod Seyfried Schenk, katerega brat Urh Schenk z Ostrowitza je bil deželni glavar na Kranjskem. Omenjeni gospod Seyfrid Schenk je tudi pokopan pri polhograjski farni cerkvi, kot priča njegov nagrobnik pred cerkvijo. Tako je ta grad bil deželno – knežji in je še do danes zastava, verjetno so ga dobili grofje Khisel od deželnoknežje uprave. Njim so v posesti sledili gospodje von Edling, baroni, ki jim je sledil eden od Troppenauerjev. Sedaj poseduje grad in gospostvo gospod Marks Anton baron Polhograjski kot svojo lastno matično hišo.