To mesto in škofija Biben se po kranjsko imenuje Pitschem, latinsko pa Pedena ali
Petena, in pod tema imenoma ju omenjajo razni pisci. Spada v Istro in od tam do glavnega mesta Ljubljane je 16 milj, do mesta Pazin pa dve milji. Mesto stoji na visokem hribu, na zelo rodovitnem kraju, saj ga obdajajo odlični vinogradi, oljkova drevesa, polna oliv, lepo zelena polja in druge koristne reči. Posebno tu tla presenečajo z obiljem lešnikov, ki so jih celi gozdovi in ki so veliko bolj debeli in veliki kot drugod, tako da jih zelo veliko pošiljajo v druge dežele. Mesto samo na sebi pa ni prav nič ravno, v njem so tu in tam vidne velike skale, hiše pa so zelo slabe in škofova rezidenca ni ravno ugledna. Baje je mesto in škofijo ustanovil cesar Konstantin in mu dal ime Pentapolis, kar bi po grškem pomenu besed prišlo od besede pet, saj naj bi to bila peta škofija ali cerkev, ki jo je ustanovil po svojem nastopu. Iz tega naj bi pokvečeno nastalo ime Petena. Naj je to tako ali drugače, vsekakor je ustanovitev cerkve vredna omembe, če ni vse skupaj povsem izmišljeno. Naklonjenemu bralcu bomo zato predložili to rojstvo, kot ga lahko povzamemo iz dr. Schönlebna, in to povsem golo, brez vseh pripomb in dodatkov: Konstantin Veliki je namreč v letu 324 sklenil, da bo za telo svetega mučenca Nikeforja, ki je sprejel krono mučeništva pod vladavino Galliceja, zgradil novo cerkev in počivališče. Da pa bi to ne bilo v nasprotju z Božjo voljo, je zaukazal, da so to sveto svetinjo v zaprti skrinji zaupali ladjici, na katero je šlo tudi več duhovnikov s prižganimi svečami. Zaukazal je, naj jadra prepustijo volji vetra in da naj izstopijo tam, kjer se bo ladja prvič dotaknila kopnega, in tam naj bi temu mu svetemu telesu posvetili cerkev. Po sprejetem ukazu so odjadrali iz Sablonika, kjer je do takrat bil Nikefor doma in pokopan, iz pristanišča, in po tem, ko jih je precej daleč nosilo po morju, jih je sila vetra končno prignala v kvarnersko pristanišče ali Liburnijo. Tam so skrinjo s svetinjo privezali na hrbet neukročenemu konju in tega izpustili. Ta konj pa se je nenadoma umiril in ustavil na mestu, na katerem so zgradili pičensko cerkev. Nato je Konstantin ustanovil še pičensko škofijo in jo nedvomno oskrbel z lepimi dohodki, toda ker je od takrat preteklo že dosti časa, od njih ni kaj dosti ostalo. Poleg telesa svetega Nikeforja, ki počiva v glavni oziroma stolni cerkvi, tu hranijo še druge svete dragocenosti, na primer desno roko pičenskega škofa Nikeforja, košček križa našega Odrešenika, vezenje, ki ga je zelo blagoslovljena Mati Božja izvezla z lastnimi rokami; pa celo nogo nadmučenca Štefana; kosti svetih apostolov Petra in Pavla, Andreja, Filipa, Mateja, Jakoba Starejšega in Mlajšega, poleg še drugih svetinj, s katerimi se ponaša škofijska stolnica. Še preden pa se bomo od Pična poslovili, bomo omenili še navado, po kateri se odlikuje gostoljubnost in prijaznost tukajšnjih prebivalcev. Če namreč pride tujec v to mesto, ga razni ljudje povabijo, naj pride v njihovo hišo in jih za nekaj časa počasti s svojo navzočnostjo. In če ta privoli, ga takoj počastijo s pijačo, in ko je to popil, ga prosi še drugi za to čast, pa mu sledijo spet drugi, tako da marsikoga počastijo z veliko več pozdravnimi požirki, kot bi si jih želel, zlasti če ni navajen hudega pitja. To mesto Pičen je v letu 1011 cesar Henrik podaril oglejskemu patriarhu, od tega pa je prešlo na grofa Albrehta Goriškega, kot poroča Lazius. Nekaj časa je ostalo v njegovih rokah, dokler ni končno v našem času kot mesto, ki spada v pazinsko grofijo, pripadlo knezu Ferdinandu Aursbergu.