Zidovi so zaradi svoje neznanske debeline in strašne trdnosti prav grozni. Ves grad, tudi tri stolpe, pa obdaja pas, in od tal do tega pasu je vse kar najbolj sijajno izvedeno z velikimi kvadri, tako da lahko zdrži dolg sovražni napad in se lahko vztrajnosti napadalcev samo smeje. Notri, v grajskem dvorišču, je neznansko velika in umetelna cisterna, kakršne ni druge v celi Kranjski. Razen tega ima ta grad tudi precej veliko kapelo z oltarjem Naše ljube Gospe, pri katerem vsak dan opravijo službo Božjo. Poleg te kapele pa je tudi luteranska ali evangeličanska, v katere gornjih obokih je nameščenih več grbov. V tej kapeli je našlo svoje zadnje počivališče tudi več turjaških prednikov, ki so bili privrženci te vere. Kot kažejo in dokazujejo tudi lepo izklesani in obdelani nagrobniki. Iz duhovne orožarne se bomo podali v posvetno, ki je obilno opremljena z vsemi vrstami pušk. Muškete, risanice in drugo strelno orožje, pa sulice, helebarde, sekače in podobno lepo kažejo, kakšno dobrodošlico se da pripraviti prihajajočemu sovražniku tako iz daljave kot z bližine. Toda ta orožarna se ponaša tudi s turškimi puškami pa vsemi mogočimi ščiti, kopji, sabljami, ki jih še lepo dopolnjujejo med njimi izobešene standarte in uplenjene turške zastave in šotori. In končno je tu mogoče najti tudi vsa vojna glasbila, od velikih bobnov in pavk do manjših, ki dostikrat prestrašenim vojakom vlivajo pogum in lahko osvežijo tiste, ki obupavajo. Toda preden bomo to orožarno zapustili, bomo še pogledali majhno leseno skrinjico, ki skriva neprecenljivo dragocenost. Naklonjeni bralec se bo čudil, kako je tisto, kar bi spadalo v zakladnico, pristalo v orožarni med ščiti in orožjem. Toda takoj se bo nehal čuditi, če mu jo bodo odprli in bo v njej zagledal dve človeški glavi, in sicer samo kožo, odluščeno od lobanje in drugega dela glave, ki je znotraj nagačena, navzven pa še kaže brado in lase. In čisto upravičeno hranijo ta veliki zaklad pri vojaškem orodju, saj sta oba to orožje uporabljala in pri tem tudi izgubila življenje. Sedaj okoli glav nasuto žaganje cipres ne odganja samo črvov in ščurkov, ki take dragocenosti radi glodajo, temveč je obenem tudi večna priča neskončnega spoštovanja in grenkega sočutja, ki ga občutimo do tega zaklada od nekdaj in še danes. Ena je glava Herbarta Aursberga, kranjskega deželnega glavarja, ki je po srečanju in viteškem bojevanju pri Budačkem 22. septembra v letu 1575 moral okusiti turško sabljo ter zapustiti Kranjsko in svoje življenje. Druga pa je glava gospoda Friderika Višnjegorskega, ki so ga posabljali v isti bitki. Ko so potem obe junaški glavi odrli in raztegnjene in pripravljene kože dostavili turškemu cesarju v Carigrad, so jih gospodje Turjaški odkupili za dober denar in jih prinesli na Turjak v večen spomin in da jih lahko vsak vidi. V enem od stolpov je zelo globoko pod zemljo strašljiva in grozovita turška ječa kot zelo zasluženo stanovanje za sovražnika, ki mu manjka vsaka človečnost. Imajo pa tudi še druge ječe, ki so malo bolj znosne in so namenjene za vse mogoče zlodelce in prestopnike. To gospostvo in grad namreč imata zelo daleč segajoče deželno in krvno sodišče. Ta grad je sam na sebi zelo velik, ima neverjetno številne sobe in kleti ter druge prostore, od katerih nekatere krasijo upodobitve gospodov Aursbergov, v drugih pa lahko vidimo celotni turnirski kiras ter vse oklepe in drugo za moške in konje. Vse pohvale vredno je prizadevanje sedanjega gospoda grofa za izboljšavo in krasitev mnogih sob in za novo izgradnjo različnih koristnih in prikupnih stvari. Konjski hlev, ki je bil na novo zgrajen v sedanjem letu 1686, sicer ni posebej velik, je pa zelo lep in opremljen s kamnitimi jaslimi. Zanimiv je živalski vrt na prostem pod gradom z vso mogočo divjadjo. Zanimiva je v grajskem dvorišču postavljena ptičnica, v kateri je slišati nadvse prikupno petje, kot lahko sam potrdim. Zunaj, pred gradom je tudi lepa velika jahalna šola in tik pod njo je na vzpetini videti zidovje starega turjaškega gradu. Tam so šele pred enim letom pripravili prikupen prostor za kraljiče. Grad pa krasi tudi velika lipa, ki stoji blizu njega in s svojim zelenjem in širokimi vejami v pekoči vročini nudi prijetno senco. Tik za gradom je trg Turjak, ki pa je majhen in ima zelo malo slabih hiš. Nedaleč proč, približno četrt ure hoda, je zelo prijeten gozdiček smrek in jelk, v katerem izvira izredno lep izvir, zaradi katerega je že tako prijetni kraj še bolj prikupen. Poleti gospod grof dostikrat koga povabi sem k obedu. Med tem gozdičkom in Turjakom je skala, ki je kar posuta s kamni, katerih oblika spominja na srce. In pol ure stran od gradu je hrib, na katerem je najti nešteto kristalov, ki pa so majhni, blizu tega mesta pa se nahaja tudi lep bel marmor, ki prizadevnemu iskalcu tudi nakloni samo majhne koščke. Vsakoletno praznovanje, ki najbolj veseli Turjačane, ker imajo vsi prebivalci veselje s streljanjem, pogostitvami, vriskanjem in drugimi zabavnimi stvarmi, se vedno dogaja na dan svetega Ahaca, to je na dan, ko je eden od junaških Turjačanov, Andrej Turjaški, izbojeval zmago v veliki bitki s Turki pri Sisku, 22. junija, namreč na dan svetega Ahaca v letu 1593 kot novi Ahil in Turke povsem premagal, kot smo povedali že na drugem mestu. Gospostvo Turjak je bilo povzdignjeno v grofijo, ostaja pa tudi matična hiša knezov in grofov Aursbergov, ki ga nikoli niso izgubili iz rok. Trenutno je pokorno gospodu Wolfu Engelbrehtu grofu Aursbergu, deželnemu maršalu Kranjske itd.