Lokacija:
- Država: Hrvaška
- Pokrajina: Istra
- Občina: Istrska
- Mesto: Tinjan
- Koordinate: 45.217424, 13.841164
Zgodovina:
Mesto Antignana ali po kranjsko Antinjana (Tinjan) ob benečanski meji leži v Istri in je od glavnega mesta Ljubljane oddaljeno osemnajst milj in od mesta Pazina eno miljo. Zgrajeno je na hribu in obdaja ga močno krožno obzidje. Toda kljub precejšnji velikosti ima mesto malo prebivalcev, ker veliko hiš stoji praznih. V mesto vodijo samo ena vrata, nad katerimi se boči naslikan cesarski orel. Rotovž ali Comaun je na konceh podprt z opornimi loki, je pa na vse strani odprt, da lahko vsi, ki so utrpeli kako krivico, zlahka pridejo vanj. Pri vstopu človek uzre mizo, h kateri sedejo sodniki in drugi, ki so vneti za pravico. In njihova uporaba prava potem zajema celo Istro. Štiri cerkve krasijo mesto, med njimi farna cerkev, ki je posvečena sv. Simonu in Judi, druga je posvečena sv. Antonu, tretja Naši ljubi Gospe, in četrta sv. Janezu Krstniku. K njim pa je treba prišteti še tik pred mestom stoječo cerkev, ki so jo pred kratkim zgradili na čast sv. Antona Padovanskega. Žegnanje ali proščenje pade na praznik obeh svetih apostolov Simona in Jude.
Mesto ima malo hoste ali gozda, toda to slabo plat izravnavajo odlični bregovi z vinsko trto in plemenito sadje, na primer orehi, češnje, breskve, fige in jabolka, ki jih je največ. Knežje vinske kleti in žitne kašče, v katerih iz okolice zbirajo oddano desetino, stojijo v mestu. Meščani smejo do dneva sv. Jurija na merice in četrtinke točiti vino, nato pa je to prepovedano. Takrat odprejo knežjo vinsko klet in tam točijo vino. Občasno mesto trpi veliko pomanjkanje dobre in sveže vode, saj v celem mestu ni niti enega vodnjaka ali cisterne. Edina cisterna v mestu je tista v Casamarjevi hiši, ki pa ima komaj dovolj vode za omenjeno hišo. Tako je mesto prisiljeno, da si pomaga z ne preveč oddaljeno veliko luknjo v jarku, ki je podobna kotlu in po kateri teče voda. Je pa ta voda na vrhu čisto zelena. Če pa več dežuje, se voda zbere v potoku po imenu Beranschiza, in dež ga kar naprej veča, tako da lahko na koncu celo poganja mlin. Tako rekoč čudežne (čeprav so naravne) so lučke, ki se ob nočnem bliskanju in grmenju prikazujejo nad mestnimi vrati, včasih, čeprav redko, pa tudi na visokih dimnikih, največ pa na stolpu farne cerkve in vrh njega na križu. Kot vedo prebivalci iz mnogih izkušenj, take lučke napovedujejo neškodljivo nevihto brez toče in nalivov. Dve milji stran od tega mesta na beneških tleh stoji vas po imenu Rujal, ki je od morja oddaljena četrt ure. Ta vas si je iz antike, natančneje od Rimljanov, izposodila prav čudno navado, ki ohranja spomin na rop Sabink. Ta vas ima okoli 30 precej velikih hiš in njihovi prebivalci imajo navado, da svoje žene na kakršenkoli način ukradejo ali s silo ugrabijo, ker se namreč ženske iz drugih krajev s temi vaščani nočejo poročati. Povsod je namreč čuti govorice, da ženske tu ne doživijo starosti in da morajo spremeniti svoje življenje in stanovanje, še preden so svojega moža dobro spoznale. Če pa je kaj res na tem, gre to morda pripisati zraku in njegovi škodljivi vlažnosti. In tako se morajo ti ubogi moški poročati s silo. Pravijo, da imajo kvečjemu trije ali štirje može žene, ki so se z njimi poročile prostovoljno, vsi drugi pa naropano blago. To nasilno pridobivanje neveste in ugrabitev pa se odvija takole:
- trije ali štirje moški se skupaj podajo na cesarsko zemljo in poizvedo, kje je kako ubogo kmečko dekle, ki jim je všeč. Potem čakajo na pravo priliko, da jim bo dekle prišlo brez zaščite v roke. Priliko izkoristijo, dekle zagrabijo od vseh strani in jo odvlečejo s seboj. Če pa se upira in noče iti z njimi na to neljubo pot, ji tisti, ki hodi zadaj, dvigne vso obleko, tako da kaže golo zadnjico. In takoj, ko pridejo v svojo domačo vas, jo poročijo s tistim, ki jo je tako ugrabil. Na ta način so v samo nekaj letih s področja Tinjana ugrabili tri take prisilne neveste ali kmečka dekleta.
Mesto Tinjan pa spada pod pazinsko grofijo, in sicer pripada knezu Ferdinandu von Aursbergu.
Slike:
Zemljevid:
Vir:
Knjiga:
- Janez Vajkard Valvasor: Slava Vojvodine Kranjske 1689.