Ta sijajni novi grad se čisto po krivici imenuje Ainöd (Samota). Saj taka razkošna zgradba nima prav nič skupnega s samoto, zaradi svoje odlične zasnove se lahko ponaša bolj kot vsi drugi na Kranjskem. Očitno pa je grad dobil povsem neprimerno ime po bližnjem starem gradu Ainöd, ki ga je prevzel v preteklem stoletju. Ta stari grad je namreč videti takoj na drugi strani reke Krke. Kmalu za tem bo sledil njegov opis. Ta čudoviti grad, ki ga Kranjec imenuje Soteska, leži na Dolenjskem, ob plemeniti in z ribami bogati reki Krki, in je od Ljubljane oddaljen sedem milj, od Črnomlja pa tri milje, in sicer po deželni cesti, ki je zgrajena kot povezava med tema mestoma. Od tod je do trga in gradu Žužemberk ena milja, do Novega mesta milja in pol, do v vsej deželi znanih toplic Töplitz − Toplice pa pol ure. Temelj za ta sedaj tako čudoviti grad so položili gospodje von Scheyr. Ko so namreč videli, kako prikupno mesto za grad je na tej strani reke Krke, ki je s svojo ravnico nudila najrazličnejša udobja in zbujala veselo željo po lepi zgradbi, in ker je stari grad Ainöd ali Soteska porušil grof Herman Celjski (kot poročamo pri Stari Soteski), so stari in neudobni grad zapustili in si za bivališče izbrali ta novi grad, postavili prve zidove, ga utrdili s stolpi in postopno nenehno izboljševali, dokler ni bil po vsej Kranjski znan kot posebno lepo opremljen grad. Za njimi so ga podedovali gospodje von Gallenberg ali Gamberški. Ker je potem sedanji lastnik, njegova ekscelenca gospod Georg Sigmund grof in gospod Gamberški, vladarjev namestnik in deželni upravitelj, dal vse, kar je bilo že zgrajeno, porušiti in zgraditi na novo, je grad vstal iz prahu kot feniks in je z odličnostjo in modrimi gradbenimi novostmi bil v primerjavi s prejšnjim kot beli dan v primeri s temno nočjo. Sedaj vsa dežela nima lepše zgradbe. Zgradba je postavljena v štirikotu, vsak vogal krasi in ščiti močan stolp. Vhod, skozi katerega pridemo v grad, je tudi kar podoben stolpu. Nad vhodom je videti grb Gamberžanov in Schrotenbachov, umetelno narejen iz belega marmorja. Enak grb lahko vidimo tudi nad vrati v novozgrajeno kapelo, ki je posvečena sv. Juriju. Notranje grajsko dvorišče je dvodelno, prvi, štirikotni del je lep, prikupen, cvetja poln vrtiček, drugi del pa velika štirikotna ploščad; na sredi med vrtičkom in ploščadjo pa je postavljena ptičnica, ki prekaša vse druge lepote zaradi raznolikosti ptic z različnim perjem in petjem. Sicer pa je mogoče občudovati tudi umetelno postavljena stopnišča, velike hodnike in galerije, zlasti spodnjo, iz katere se pride v novozgrajeno kapelo. Pri tem moram na vsak način omeniti, da je iz raznih sob mogoč pogled v kapelo in tako tudi prisotnost pri maši, ki jo berejo v kapeli. Razen tega je tu tudi lepa dvorana ali Sala terrena, ki poleti ščiti pred mučno vročino in osveži utrujeno in onemoglo telo. Tudi mnoge druge sobe so obogatene z raznimi slikarijami in drugimi umetelnostmi. Najbolj občudovanja vredni so pri tem v svojih starih oblačilih in v naravni velikosti upodobljeni predniki junaških Gamberžanov. Da pa pri vseh teh privlačnostih za oko tudi uho ne bi bilo zapostavljeno, je omembe vredno, da če človek nekaj zavpije ali spregovori z okna stolpa, ki je obrnjeno k vodi, namreč nad vrtom, proti drugemu stolpu, se oglasi šestkratni odmev in razveseljuje uho s svojimi zelo jasnimi glasovi. Pri izhodu iz gradu je videti cvetlični vrt, samo lučaj stran pa tudi velik sadni vrt. Okoli gradu je tudi dosti s sadjem obogatenega drevja, med katerimi je videti tudi indijanske drevesne posebnosti kot na primer divji kostanj in mangrove in podobno. Pod gradom ležijo velike in lepo obokane kleti, v katerih so tako veliki sodi, kakšnih skorajda ni nikjer drugje na Kranjskem. Tik pri gradu so šele leta 1686 postavili nadvse razkošno in veliko konjušnico, kakršne ni nikjer drugje na Kranjskem, pa tudi v drugih deželah takih ni veliko. Zgrajena je iz obdelanega kamna, jasli za krmljenje konj pa so prav odlično izdelane. Spodaj ob reki Krki stoji prikupna ribiška hiša. Tik pod gradom pa vodi prek reke tudi lesen most, ki se konča s trojnim zidom. Vmes vodi na obeh straneh deželna cesta. Na mostu je velik in lepo zgrajen mlin za žito poleg mlina za žaganje in rezanje, na vrh pa je postavljena še lepa vrtna uta. Tudi drugi breg reke Krke se ponaša z lepim, trdno zgrajenim in šele v omenjenem letu zgrajenim mlinom. V njegovi bližini je koča iz opeke, ki ima za koristnega soseda kamnolom črnega marmorja. Sicer pa obdajajo grad vse prijetnosti za olepšavo podeželskega življenja, ki si jih je sploh mogoče misliti. Pisani cvetoči travniki in pašniki, vinska trta polna grozdja, gozdovi polni najrazličnejših prikupno pojočih ptic in reka Krka, v kateri kar mrgoli rib, kar tekmujejo med seboj in zatrjujejo, da ni nikjer videti bolj prikupnega kraja za bivanje. Toda še malo se bomo oddaljili od gradu in si ogledali pristavo Wagengschieß ali po kranjsko Kulave Sella, ki stoji na visokem hribu. Na tem precej visokem in širokem hribu pa je najti en sam izvir in ta izvira iz zemlje nedaleč od omenjene pristave na vrhu hriba, toda v gozdu. Ta izvir pa ima podobo luknje, ki je okrogla kot kotel in je za dober strel iz muškete široka in pri tem tudi precej globoka. V globini hriba, tam, kjer je lepa zatravljena in ravna ravnica, sta še dva vodnjaka, od katerih eden služi ljudem, ki tam živijo, drugi pa živini na paši. Prav prikupno in presenetljivo je, kako poleti ta dva vodnjaka obdajajo vsi mogoči ptiči ter s svojim petjem in lepimi glasovi še bolj polepšajo že tako prikupno okolico. To pa je pač zato, ker sicer v hribu ne najdejo nobenega drugega izvira in morajo vsi priti semkaj, če si hočejo pogasiti žejo. Da pa bi bil dostop do pristave lažji, so pred približno tremi leti in pol zgradili zelo lepo pot od spodaj vse do vrha, po kateri se da jahati, pa tudi voziti. Kdor zelo pridno išče, lahko v tem hribu najde ahate, kar lahko potrdim iz svoje lastne izkušnje. Lani sem* namreč sam našel tu precej velik kos lepega ahatovega cveta. Toda vrnili se bomo h gradu, od katerega je za dva do tri strele iz muškete oddaljena farna cerkev svetega Erazma, za katero je pristojno gospostvo Soteska, ki tudi postavlja župnika, kadar je mesto nezasedeno. Nedaleč od gradu proti Žužemberku ob cesti človek lahko vidi velik kup kamenja, ki označuje mesto, kjer so kmetje ubili zadnjega gospoda iz Loža ali Loškega, skupaj s katerim sta tu pokopana tudi njegov rod in ime.