Ime gradu in trga Adlsberg se piše in izgovarja danes čisto šušmarsko, saj bi se ime moralo pravilno glasiti Adlersberg, saj se ime v kranjščini imenuje Postojna, kar pomeni neko vrsto orla. Torej bom svoj opis začel z orlom, najvišjim poglavarjem vseh ptic, kot ga ima v svojem grbu tudi ta vojvodina in je tudi v grbu Njegovega cesarskega veličanstva in našega najvišjega poglavarja samega. Morda pa so ime Adlersberg ugrabili orli, ki gnez dijo v divjini, ki kraj od vseh strani obdaja. Toda ta Adlsberg je imel v antiki drugo ime: kot navaja Schönleben v svojem Apparatusu fol. 88 in 89, da je na tem mestu po mnenju več piscev stalo nekdaj slavno mesto Avendo, zaradi slave katerega je postala znana tudi njegova okolica. Kar pa se tiče lege tega gospostva Postojna, Adlsberg ali Adlersberg, ta leži v četrti četrtini vojvodine Kranjske, in sicer prav v samem jedru dežele, namreč na Pivškem. Kraj je zgrajen na pol poti med Ljubljano in Šent Vidom ob Reki in je oddaljen od prvega kraja šest milj, od drugega tudi šest milj, pa tudi do Trsta štejemo šest milj. Na eni strani, namreč v smeri Ljubljane, se kopičijo mračne gore, gozdovi in strašljive divjine, ki segajo veliko milj daleč po dolžini vse do turškega ozemlja. Grad leži na precej visokem, skalnatem gorovju, na katerem ni prav nobenega drevja in grmovja in ki ne kaže nič drugega kot svoja kamnita nedra; zato v današnjem času ni kaj dosti obljudeno. Ob nogah tega skalnega gradu pa leži ljubek trg, ki spada h gospostvu Postojna, katerega upravnik v njem stanuje. Ta trg kaže popotnikom, ki potujejo skozenj, lepe hiše in prikupna stanovanja, med njimi je najodličnejša Sorgerjeva hiša, ki ji pripada veliko travnikov, vrtov in podobnega in za katero je sedaj pristojen gospod Staudler, upravitelj Postojnskega gospostva; pa tudi Khratzenbachova hiša, ki danes pripada gospodu N. Müllnerju, gozdarskemu mojstru kneza Auersberga; nadalje tudi stanovanje gospoda N. Troyerja, nekdanjega upravitelja Postojnskega gospostva, poleg mnogih drugih, ki jih bomo zaradi bolj zaželene kratkosti raje obšli. To gospostvo pa se ponaša tudi z odlično kobilarno za kraške konje. Takoj pod gradom je slavna podzemeljska jama, kateri še nikoli noben človek ni prišel do konca in o katere vsega občudovanja vredni legi lahko podamo temeljito poročilo; toda o tej jami smo že izčrpno poročali na drugem mestu. Pri tem gradu in gospostvu pa so se zgodili tudi omembe vredni dogodki. Kajti ko je leta 1366 patriarh Ludvik hotel prisiliti cesarja, da bi mu prepustil gospostvo Postojna skupaj s še nekaterimi drugimi, sta se ta neutemeljena zahteva in njena sledeča zavrnitev sprevrgla v odkrit vojni ogenj, ki je povzročil kar precej škode. Glej o tem Pallad. Leta 1372 je gospod Herman, Celjski grof, dobil gospostvo Postojna, o katerem sedaj teče beseda, in sicer kot zastavo od obeh avstrijskih vojvod Albrehta in Leopolda; pri tem pa je bil izvzet samostan v Bistri, ki naj bi mu ostala mitnina in carina tega kraja; pisanja so bila sestavljena v Celju, na črno nedeljo, ki se v latinščini imenuje Judica. Leta 1436 je bilo to gospostvo deželnoknežje, za kar je dokaz tudi to, da je takrat, ko se je hotel nadvojvoda Friderik polastiti mesta Lož, ki je takrat pripadalo grofom Celjskim, iz svojega glavarstva (kajti ta naslov je takrat imelo) Postojne in Istre poslal veliko naroda nad mesto Lož z ukazom, da ga zavzamejo. Toda bojna sreča tem, ki jih je poslal, ni bila naklonjena. Potem ko ga je večina Postojnčanov in Istranov premagala, je zaradi nepričakovanega odhoda že pridobljena zasedba zvodenela. Glej Not. Lab. in Megiserja, ki pa ta dogodek postavlja v leto 1435. Leta 1458 je bila Postojna spet v rokah Celjskih grofov. Glej Schönlebnov rokopis. Leta 1463 je bil na mestu Postojnskega glavarja gospod Jurij Črnomaljski, svetnik rimskega cesarja in glavar v Postojni in na Krasu. Ko se je povsem razplamtela vojna med cesarjem Maksimilijanom in omenjeno republiko in je povsod divjala z vso silo, je v ta predel prispel Antonius Contarenus, beneški plemič, ki je poveljeval ladjevju; poleg mnogega drugega se je polastil tudi gradov in gospostev na Krasu in na Pivki, pa tudi Postojne, ki sploh ni pričakovala takega napada in bi prej mislila, da ji bo padlo nebo na glavo, kot pa da bi jo tako zavzeli. Vendar Postojna ni dolgo ostala v beneških krempljih, tem so namreč zmagoviti orli ali Postojnčani iztrgali svojo Postojno ali Adlersberg; o tem je najti več pri Sigmundu von Birckenu in Megiserju, pa tudi pri Not. Prov. Leto 1511 je doživelo dva postojnska glavarja. Prvi je bil Krištof grof Frankopan, ki ga je cesar Maksimilijan slavnega spomina 24. februarja leta 1511 poleg še drugih zaradi furlansko istrskih in karnijskih mejnih sporov imenoval za komisarja. Drugega postojnskega glavarja po imenu Bernhardus Raunacher ali Ravenski pa je ravno v omenjenem letu že omenjeno Cesarsko veličanstvo skupaj s še drugimi komisarji poslalo v Gorico, da bi se s tam zbranim plemstvom pogajal glede nekaterih zahtevanih pravic. Kar se je zgodilo na veliki petek leta 1511. Predstavimo pa lahko tudi to postojnsko gospostvo kot torišče besnenja in morije hudega otomanskega orožja; ti ropaželjni sovražniki so namreč leta 1559 vdrli iz Bosne skupaj z Malkozhbegom in drugimi Sandžaki, 16000 po številu, na Kranjsko in prihrumeli preko meje kot nenadna povodenj. Okoli Postojne so vse in vsako stvar poslali proti nebu v obliki dima, pograbili vse premoženje in vso revščino, moštvo in prebivalstvo pa deloma posabljali s svojimi krvoločnimi sabljami, deloma pa odvlekli v neznosno suženjstvo; toda s tem se ta nečloveški sovražnik ljudi še ni zadovoljil, temveč je v naslednjem letu 1560 okoli svečnice še enkrat vdrl v to gospostvo ter z ognjem, ropanjem, pomori in ujetništvom povsem opustošil še tisto, kar je po prejšnjem besnenju ostalo. V letu 1564, prav tako na svečnico, je ta okrutna nevihta še enkrat zajela to gospostvo in ostalo je povsem uničeno tisto, kar se je po prejšnjem napadu mukoma spet popravilo. V letu 1596 je bil na mestu postojnskega glavarja gospod Innocentius Moskhcan s Šrajbarskega turna, zastavni posestnik gospostva Laško, ki je bil ob tem tudi vrhovni proviantni mojster Njegove knežje visokosti ob hrvaških mejah. Leta 1615 v božičnem mesecu se je kranjsko viteštvo utaborilo pri Postojni na polju, ker so govorice prinašale zaskrbljujoče novice o beneškem orožju. Temu viteštvu, ki je bilo tam utaborjeno za boj za domovino in deželnega kneza, je takrat ukazoval gospod Baltazar von Scheyr. Kar pa se tiče že poprej omenjenih prejšnjih posestnikov tega postojnskega gospostva, lahko rečem, da ga je enkrat posedoval eden, drugič nekdo drug. Če človek išče v starinah in zgodovinskih knjigah, pa bo našel, da je tu nekoč cvetela odlična rodbina, ki je nosila ime gospodov Postojnskih in so ne dvomno bili posestniki tega gospostva. Tako pripominja tudi Lazius, da se je neka Postojnska iz Istre (kar pomeni isto kot na Pivškem ali v Istri ali tudi na Krasu, kot tu navadno pravijo) poročila s tretjim Hermanom grofom Celjskim. Vendar je to nekoč tako svetovno znano in slavno deblo povsem posušeno, da ni najti niti najmanjšega odganjka tega imena ali rodovine. Tudi letopisi pravijo, če jih natančno preiščemo, da so s pomočjo oglejskega patriarha nekoč bili posestniki tega gospostva gospodje Črnomaljski. Mnogi jim pridajajo še nekega barona Mannesisa; na koncu pa je Postojna postala kameralna ali deželnoknežja in še danes jo označujejo kot zastavo. Od deželnoknežje uprave je prešla pod knežjo hišo Eggenbergov, dokler ni gospostva končno pred nekaj leti knez Johan Vajkard von Auersberg blaženega spomina pridružil svojim drugim posestim in ga vzel v posest; od njega ga je podedoval njegov najstarejši sin, gospod Ferdinand knez von Auersberg, ki ga še danes poseduje.